Ssese islands in Masaka

In se en dolg za nazaj :)

V Entebbah sva se prebudili v dezevno jutro. Koncno sva dozivele pravo dezevno dobo!! Cel vecer je lilo kot iz skafa, grmelo ko noro, pihalo... To je to! Prvikrat do sedaj, prava dezevna doba!
A problemi so se zaceli... V planu sva imeli odhod na Ssese islands, a kaj ko je ob 10ih zjutraj se dezevalo in ni nitimalo kazalo, da se bo zjasnilo. A sva si rekli OK, pocakajva do 11ih in bova videli kako in kaj. In res - v dobri uri se je vreme cisto spremenilo, kot da nikoli ni dezevalo!

Torej, odpravili sva se proti pristaniscu v blizini Entebb, kjer sva se napakirali na trajekt, ki je rabil nekako 3ure in pol, da smo prispeli na otokBuggaia. Med potjo sva spoznali kuharja iz Hornbill campa, ki je res naredil promocijo enega od bolj ugodnejsih prostorov za bivanje na otoku. In seveda naju je preprical :)

Po prispetju na otok je sledilo spoznavanje najinega kampa, katerega je ustanovil neki Nemec, ki je pravi frik boy ampak ful vredu. Po nastanitvi v sobo, sva se odpravili raziskovat bele pescene plaze in seveda je bilo potrebno pofotkat tudi soncni zahod. Po super vegi vecerji pa je sledilo druzenje ob ognju.

Naslednji dan je bil v znamenju odkrivanja otoka. Dopoldan sprehod do mesta Kalangala, ki lezi na hribu nad vsemi precudovitimi plazami Viktorijinega jezera. V vasi sva si koncno kupili ANANAS!, ki sva ga pojedli za kosilo. MMMmmmmm - kako noro dober okus! Takega v Sloveniji pac ne dobis! In ker je vsaka pojedla polovico ananasa, je bila doza vitaminov vsekakor velika (posledice je obcutil predvsem moj jezik in unicene borboncice). Po kratki pavzi, pa sva se skupaj se z dvema nemcema odpravili na RAIN FOREST WALK in sprehod po bliznji ribiski vasici. Tale gozdni sprehod so predvsem zaznamovale mravlje, ki so nas grizle oz. pikale kjerkoli je bilo to le mozno! Sprehod je bil res zanimiv. Zvecer pa ze znani rituali - vecerja in druzenje ob ognju.

Naslednji dan, 10.4. je bil dan odhoda iz otoka. Predvsem je nama je bilo vroce ob dolgi poti po otoku. No ja, vse prezivimo. Peljali smo se mimo plantaze palm, ki so nadomestile dezevni gozd, ki ga iz dneva v dan izsekujejo. Rez zalostno za pogledat. Pred vstopom na trajek, pa so nama druzbo delali vaski otroci, ki so spoznavali fotoaparat, najine lase, se gledali v Katarininih ocalih...45minutna voznja s trajekto je pa ubijala - zelo malo prostora za potnike, slabo nama je bilo zarad konkretnega premikanja trajekta, ampak tudi to sva preziveli. Po prihodu na celino, pa naju je cakalo usidranje v hostlu v Masaki in kosilo s coca colo za picle 3eur! Po poznem kosilu pa se sprehod po ulicah in ogledovanje prekrasnih, barvnih oblek. No ja, pa jo le imam = dolgo, ROZA! obleko :) Mama, a mi verjames?

Ekola... moji dolgi so za mano.
Pozdravcek iz Kabale, Barbara

Kampala in Entebbe

Zivjo!

Koncno mi je uspelo priti do nekako spodobnega interneta, da porocam za nazaj in pripopam zraven kaksno fotko.

Od zadnjega javljanja iz Jinje je preteklo nekaj vode in casa, skupaj. Prav tako pa se nama je na poti veliko dogajalo. Iz Jinje sva se odpravile v glavno mesto Kampala, kamor sva prispeli po dobri uri voznje z mini busom. Po Kampali prevoz z boda-boda in dilanje okoli cene :) Od vraga sva mi2 :D.
Ker sva bili utrujeni od prejsnjih dni in imele polno glavo praha v Kampali, sva se odlocili, da popoldne prespiva. Zvecer sva se odpravile samo v trgovino po vecerjo in zajtrk, na internet (kjer je po 15min zmanjkalo elektrike) ter v bliznji bar na pivo.

Naslednji dan dopoldan se na brzino na banko in posto, potem pa via Entebbe. Entebbe je edino ugandsko mednarodno letalisce. V kraju so locirane embasade, predsednikova rezidenca, pomembne institucije. Sam kraj je res super - miren, brez prahu, lepo urejen,...Po prispetju v mesto in lociranju v Entebbe backpackers ter hitrem kosilu (arasidovo maslo z bananami je ogromna energijska bomba!), pa sva se odpravili v botanicni vrt, ki lezi ob Viktorijinem jezeru. Vrt je res super. Videli sva najrazlicnejse vrste dreves, cvetlic, ptice in ogromno pajkov. Prava aktrakcija v vrtu pa so bile opice. Poleg vsega nastetega, pa sva se sprehodili skozi dezevni gozd, v katerem so baje snemali tudi del filma o Tarzanu :)

Po ogledu je sledil se krajsi sprehod po mestu. Zvecer pa prva vecerja zunaj,ki je prav pasala in je bila res noro dobro okusna, pa ceprav je bil to samo riz z mesno omako. Po vecerji pa planiranje za naprej in pisanje dnevnikov.


LP, Barbara :)

JINJA

Zivjo Slovenija!

In prisel je cas, ko sva se premaknile v Ugando. Prehod meje je potekal kot po maslu, ce odstejeva najbolj pocasnega strica na ugandski strani, ki nama je porihtal vizo.

Pot iz Kisumu v Jinjo je trajala circa 5 ur, katere sva v vecini prespale. No, umes naju je zbudila pravcata nevihta, ki pa seveda ni trajala dolgo. Kot pravijo tukaj ljudje, nikoli ne ves, kdaj bo dezevalo v casu dezevne dobe - ko pa dezuje, dezuje mocno in je hitro konec.

V Jinji sva sli iz busa, ki je svojo pot nadaljeval v glavno mesto Ugande, v Kampalo. Odvrgli so naju na eni od vstopnih cest v samo mesto, kjer naju je pobral najin gostitelj Michael. Michael zivi skupaj z zeno in 4 otroci na hribu, ki ima noro lep pogled na jezero Viktorija. Skupaj z zeno sta ustanovila organizacijo, ki pomaga pri solanju in vzgoji otrok s ceste, otrok iz kmetij in sirotam.

Mihael naju je zapeljal do banke, kjer sva lahko na ATMju dvignale Uganske silinge, 1eur je cirka 3000ugandskih silingov. Sledil je nakup vecerje in spoznavanje druzine. 

Danes zjuraj pa je naju cakalo odkrivanje Jinje in okolice. Ogledali sva si izir Belega Nila, sledil pa je se ogled Bujagali slapov. Po ogledu se je blo treba osvezit ob ugandskem pivu in pa pojest in poizkusit kaksen nov tropski sadez. Tokrat je padel na vrsto JACK FRUIT, ki je po okusu podoben banani, po izgledu pa hm....kot dinozavrova jajca. Od danasnjih ogledov sva se vsaka za 1eur peljali do centra mesta z BODA-BODA (motor) kjer je sledil prvi babji shopping :) . Seveda sva morale nabaviti vsaka svojo torbico in pa  ogrlico. Po shoppingu pa zopet voznja do najine druzine. 

Jutri se odpravljava v Kampalo, kjer ostajava samo 1 dan in potem greva raziskovat Sese Islands.

 

Lepo bodite,

Barbara

malo na okoli po KISUMU

Jambo Slovenija! :)

Habari - Kako ste kaj? Mi2 sva very maridadi - zelo super :)

Moje zadnje javljanje tukaj preko bloga je bilo tik pred odhodom na zahod Kenije, ob Vikotrijino jezero. Pot kot vse tukaj, je bila svojevrstna dogodivscina - ogromne luknje v cesti, se vecji lezeci policaji (vcasih tudi po 4,5 skupaj),... Cesta nas je vodila mimo pravljicnega gozda malcek ven iz Nairobija, mimo Kericho (to je najvecje obmocje plantaz pravega kenijskega caja - Kenija je 3.izvoznica caja na svetu!) vse do 3.najvecjega kenijskega mesta - Kisumu.

V mesto smo prispeli seveda v vecernih urah in nato je sledilo iskanj prevoza za naprej - tokrat smo se 3 musketirji (Katarina, Brian,jst) peljali z TUK-TUKom (mini avto na 3eh kolesih). Nasa lokacija je bil center za otroke skupaj s solo, katerega ima preko Brianova teta.

Po spanju nas je cakal pravi pustolovski dan, polen taksnih in drugacnih custev.... Zjutraj naju je Brianov stric popeljal po razredih, kjer naju je predstavil vsem otrokom. Prav tako pa naju je popeljal po okolici sole in vama razlozil vizijo delovanja. Nato pa je za naju sledil 1.sok dneva: Rentali smo avto (brez, da bi naju kdo vprasal)- cena rentanja je bila 35eur plus 20eur bencin. Sva si rekli ok, ampak to bo vse, kar si lahko omislimo za danes, ker imava res namen potovat kot backpackerji in budget varjanto vzgat.

Najprej smo se zapljali v samo mesto kjer se je zacelo iskanje ATMja (bankomata), ker na parih bankah najinih maestro kartic ni zaznalo (na eni od bank sem se lani lahko dvigovala denar). Ko sva zopet napolnili denarnici, smo se zalejali do IMPALA SANCTUARY, ki je pod okriljem KWS (Kenyan wildlife service) - in tukaj se je ponovalia lanska zgodba iz Nakuru Lake>> Kot tuj student moras biti v skupini studentov in rabis nek dokument sole in bla bla bla.... A ceprav jim tocno pise, da so studenti do 23leta!!! In tako sva se odlo;ile, da se ne bomo kj dost kregale z njimi in predlagale odhod.
Sledil je ogled HIPPO POINTA - od koder je lep razgled na Viktorijino jezero. Znova sok zame - Kje je jezero?? Tam, kjer je se lani bilo polno vode in kjer so prevozniki vmivali svoje avte in kjer so se otroci kopali VODE NI BILO! Namesto vode je polno zelenja, ki je vodo zaraslo. Prav smesno je bilo videti vse skupaj, obenem pa za zamislit o evtrofikaciji jezera! No na tem prostoru smo si seveda privoscili tudi ze znano ribo, Tilapio.

Po kosilu in prijetni pavzi je sledila voznja do NDERE ISLAND NATIONAL PARKa. To je enden od mnogih otokov na Viktorijinme jezeru. 4,2 km2 velik otork, je postal del KWS leta 1986. Zakaj - zascita stevilnih vrst pric, hippotov, krokodilov, impal...In otok je res FANTASTICEN! Vereden ogleda - mislim, da se obe strinjava, da je nekako delcek nebes ali pa kr raj. Po otoku se sprehajas sam, brez vodica in brez smerokazov - samo ti, potka, narava. Najboljsa kombinacija!

  

Po raziskovanju otoka, pa nas je Brian odpeljal v svojo vas, med svoje ljudi. Ko smo prispeli v vas je bila ze krepka tema in z njo povezane stvari. Nevem ce sem ze kdaj v svojem zivljenju videla toliko zvezd in tako dobro Rimsko cesto - mogoce samo na taborjenju, ampak dvomim. In prav v vasi sva s Katarino izvedele, da bova tam tudi prespali :). Mislim, da je bil to micken sokec za obe, saj nisva imele zraven prav nic! Ampak ok - sva rekli da bo slo skozi, ker to je res ena in enkratna priloznost , da pristanes na vasi. Zaradi pestrega dneva pa smo kasneje kar popadali v postelje.
Danes dopoldan pa je bilo na sporedu opdkrivanje vasi in spoznavanje Brianovih sorodnikov. Tete, strici, sestrici,... in babica, ki je stara okoli 100 let. Prava ziva legenda. :) In tudi na vasi sva danes prvic v zivljenju jedle sadez GUVAVA. MMMMMM..... dobro dobro :) Po vseh sprejemih in ogledih po vasi, pa je sledila voznja nazaj v nas center, kjer sva se po dveh dneh stusirale in pozdravile otroke.

Trenutno se obe nahajava v centru Kisumi in visiva na internetu. Za nama je pa se booking avtobusne karte za JINJO (UGANDA) kamor se jutri odpravljava.

Imava se res super! Pozdravcke in objemcke vsem.
KWA HERI - ADIJO!
Barbara