Zeleni pozoj

Da rada potujem, spoznavam nove kraje, ljudi, hrano.... je znano že kar nekaj ljudem :)
Iz dneva v dan, pa me vedno več ljudi spoznava še po ZELENEM POZOJU.

"Barbara, kaj je to Zeleni pozoj?" me sprašujejo.
In seveda imam na zalogi vedno kar nekaj odgovorov.

Pozoj:
1. starinsko ime za zmaja;
2. naj bi živel v velenjskem jezeru (če ne verjameš preberi knjigo Nekoč je bilo jezero - Anton Aškerc).

Zeleni pozoj:
3. zmaj zelene barve;
4. ženska, ki se razjezi je kot zmaj zelene barve :);
5. Barbara Kelher s.p.;
6. hiška / apartma v Termah Čatež.

In čas se ustavi.... "A to je prav tvoj apartma, ono ko sem vidu/-la, da neki oglašuješ po FB? "
Ija.... Imam hiško v Termah Čatež! 

In pol vedno sledi neki od tega: "Pa dej povej, kk si pršla do tega? Ti si res nora. Oooo, kk ql! Kk maš pa nareto z najemom?"

Menim, da je čas, da tud na blogu še kj več o tem napišem, ane :)


KAKO SE JE SPLOH ZAČELO?
Ati in mami sta bila v septembru ali oktobru 2014 na oddihu v Termah Čatež in seveda je bilo treba ohraniti tradicijo vikend obiska. In ta obisk je bil usoden. Na jutranjem sprehodu z Gumom sem šla mimo njega. Mimo apartmaja. Z napisom prodamo in telefonsko številko, ki je kazala na 03 regijo, našo Celjsko regijo. Hm.... Res nočete vedet kaj se je dogajalo v moji glavi takrat. :)

Prišel je ponedeljek in usodni klic na neznano telefonsko številko. Na drugi strani linije se je oglasil prijazen ženski glas: "Vegrad v stečaju, prosim?" :) No pa samo tam. Hiška je bila nekoč Vegradova. Tista, kamor so velenjske družine hodile na oddih. In z žalostno usodo podjetja, je prav takšna usoda čakala tudi apartma v Čatežu. Bil je na lecitaciji. Lecitacija je potekala 2 ali 3 dni po mojem klicu na neznano telefonsko številko. Prijazna teta mi je po mailu posredovala fotografije notranjosti in objavo lecitacije. "Uuu... to bo pa že šlo. Pa še v peto je!" sm si mislila.

Dan lecitacije. 4 ponudniki, 2 mlada, en starejši in eno turistično društvo. Sama sem si postavila maximalno vrednost, koliko bom še dala. Mlad fant in gospod srednje generacije sta odstopila pri cirka 3.500 €. Gospod iz turističnega društva in sama pa sva se še fajtala oz. pogajala, kdo da več. Gospod je odstopil pri moji (zadnji) ponudbi. Vse se je zgodilo v manj kot eni uri. Vse kar je sledilo v naslednjem mesecu dni, pa je bilo itak vse novo zame, predvsem birokratska vojna z banko za pridobitev kredita.

In potem prvi, pravi nizek štart. Točno za moj rojstni dan. Moj prvi in zadnji pravi obisk hiške v lanskem letu. V času mojega enomesečnega potepanja in raziskovanja Indonezije, sta s konkretnim prenavljanjem apartmaja pričela moja starša, občasno jima je na pomoč priskočila še sestra. In vse to so krivci, da je danes apartma takšen.....

p.s.: Od starega apartmaja so ostale samo postelje in zavese :)

Lombok in Gili Meno

Za Lombok sem res imela srečo večjo kot pamet bi lahka rekli ;)
Otok sem raziskovala skupaj s skupino turistov iz Jakarte, ki jih je vodil in spremljal moj gostitelj Mo.

Prvi dan nas je pot vodila na jug Lomboka, kjer smo si ogledali 3 lepe, ene bolj druge manj turiarične, plaže - Silong, Kuta and Sarmating beach. Na prvi sem se med rahlim škropljenjem sprehajala v palerini po plaži nakar za mano priteče en domačin in me vpraša če sm Barbara. Zopet me nekdo pozna ali išče sm si mislila... in ja bilo je nekako tako :) V enem od barov na plaži je sedela ekipa deklet - slovenke s katerimi smo se iz Ljubljane do Benetk peljale skupaj. Madona svet je res majhen! :) in res je pasalo mal v živo spet kakšno rečt po slovensko :)

Drugi dan smo v celoti preživeli ob pink plaži in na bližnjem otočku, v okolici katerega se je nahajal koralni greben. Tokrat sem prvič šnorklala na koralnim grebenom in lahka rečem sam waaaaawww- tolk različnih oblik in barv ne samo koral ampak tudi rib- oranžne, rjave, rdeče, zelene, rumene, modre... Res odlično. Kot češnja na vrhu torte pa še za konec dneva čudovit sončni zahod.

Tretji dan mal dnevnega počitka v Prayi, druženja z Devi in hčerkicama, daljši pogovor z mamo in novica o tem da ste imeli v Sloveniji vsaj 50°C manj kot na Lomboku... zvečer pa vožnja do vznožja Mt. Rinjanja. Po treh urah (premal) spanja pa se zadnji ogled - prečudoviti pogled na vulkan in njegovo okolico ter fotošuting v travi ;) sledila je vožnja do pristanišča. Hitra poslovitev od Mo-ja in nakup karte za Gili Meno ter open karte za povratek iz otoka na Bali.

Za Gilije sem planirala od štarta da bom na njih prespala samo 2 večera... a nekako sem čutila, da je bolje da karto za Bali ne pustim fiksno saj se zna zgoditi, da kakšen dan več ostanem na Menotu - kar swveda se tudi je.

Izbrala sem Meno ker ni tako turističen in ima super eko kamp. Odločitev je bila prava. Namesto dveh noči sem ostala štiri in tako skrajšala svoj program na Baliju ;)

Najbolj iskana oseba na Lomboku

Dober dan je trajalo, da sem iz Padanga (Sumatra) preko Jakarte prispela v Prayo, na Lombok.

Tokrat sem čas na otoku preživela z mlado idnonezijsko družino. A do jih je bilo potrebno priti. Tukaj pa se začnejo dogodivščine :)

Moj gostitelj Mo ni mogel priti pome na letališče saj je isti dan sprejel dve skupini iz Jakarte (ima namreč turistično agencijo). Naročil mi je, da naj vzamem taksi in da bo trajalo nekje 15min za dostavo "paketa" na dom.

Sama sem bila prepričana da bo 100.000rupij več kot dovolj za prevoz zato sem se podala v boj s taksisti :) Prišli so takoj trije v paketu do mene kam grem, a rabim prevoz.... Seveda. Via center Praye. In seveda takoj postavitev zasoljene turistične cene 150.000 rupij (cca 10 eur). Sama sem vztrajala pri 100.000 rupij in nato se je najbolj tih id vseh treh oglasil in rekel 100.000rupij? Seveda - greva striček :) in sva šla... izkazalo se je, da taksist ni vedel točno kam morava- kar naprej se je ustavljal in spraševal domačine po ulici; njegova angleščina je bila beseda YES, YES - vsakič ko sem ga v upanju, da sva na pravi ulici vprašala če je to-to je bil odgovor YES, YES :)
Meni je med tem časom odpovedal telefon s prazno baterijo tako da sem izgubila kontakt z Mo-jem.  Po več kot uri vožnje pa me voznik pogleda in vpraša če sm Barbara in seveda prikimam, on se nasmeji in naprej nekaj pogovarja po telefonu. Čez nekaj minut k taksiju pristopi ženska z roza ruto na glavi,  najprej pogleda na zadnje sedeže, nato na sprednje in ko me zagleda me še ona vpraša če sem jst Barbara. Izkazalo se je, da je bila to Mo-jeva žena Devi, ki je usmerjala preko telefona voznika, se nato hvala bogu vsedla v avto in še enkrat do hiše poveljevala kam :)

Naslednji dan me je Devi zbudila in na brzino razložila, da Mo z eno od skupin odhaja na jug Lomboka in če želim se jim lahko pridružim ampak se morem takoj zrihtat ;) Itak sem bila takoj budna in za akcijo. Mo mi je na poti proti Kuti razložil vse okoli iskalne akcije dan poprej in z ogromnim nasmehom na obrazu povedal, da sem bila najbolj iskana oseba na otoku ta večer. Vsi taksisti so vedeli zame :)

Bozic med Mentawai

Tako dolgo sem pricakovala tole pot, da joj.

Vedno sem si zelela med razlicna plemena, spoznati njihovo kulturo in nasplosno vse o tem kako poteka njihov vsakdan. Mentawai tribe je zame tretje pleme, ki sem jih spoznala (prva dva sta bila Massai - Kenija in Batwa - Uganda) in trenutno edino tisto pravo, saj so pustili cudovit vtis. Mentawai ljudje so znano predvsem po svojih tetovazah in po tem da na veliko kadijo tobak in cigarete :)

V mojih zapiskih je nekako takole zapisano: Upam, da se zavedajo kako lepo jim je, ne glede na to, da jih 99% nikoli ni in ne bo zapustilo svoje jungle in odslo iz otoka Siberut. Imajo vse kar potrbujejo - hrano, vodo in MIR, ki nam ga se kako primanjkuje v civilizaciji. Njihovo zivljenje tam dalec stran od ponorelega sveta je umirjeno, brez velikih naporov, zivcnosti,... Zivljenje gre pocasi, glavna je skrb za druzino in dobre odnose med vsemi.

Sama sem z Mentawaicani prezivela 3 super dneve. Vse skrbi od raznih ne prevec dobrih zgodb so izbledele.

Po dobrih 10urah voznje z leseno ladjo iz Padanga smo koncno prispeli na vec kot 150km oddaljen otok Siberut. Moja prva in najvecja skrb je bila kako najti dobrega vodnika, saj me zgodba Mica in njegove punce ni pustila ravnodusne - o tem kako ju je njegov vodnik Levi pustil sredi djungle sama s portirjem.

No moja zgodba je nekoliko drugacna.... Sama sem morala nuujno poiskati ladjo za vrnitev v Padang za cetrtkov vecer oz. petkov dopoldan, saj imam jutri (v soboto) letalo za Lombok. Med preverjanjem razlicnih agencij ob zgodnjih jutranjih urah, je do mene prisel Kornelius, ki se je predstavil kot vodnik za podrocje Mentawai tribe. Nekaj na njem je bilo, da mu je moc zaupati. Sama sem z njim podelila se Micovo zgodbo in povedala, da res nebi zelela imeti kaksne cudne situacije. Zdilala sva se za ceno - 300.000 IDR na dan (okoli 20eur) in ostali stroski (bodo navedeni spodaj). Cakala naju je pot do mesta, saj je bilo potrbno narediti prijavo na policiji, kdo je moju vodnik in za koliko dni greva na podrocje Mentawai triba.

Mogoce dobra informacija za vse, ki se boste morda odpravili na Siberut z zeljo spoznati Mentawaicane - obstaja turisticna organizacija, ki podeljuje licence za lokalne vodnike. Trenutno je licenciranih 30 vodnikov, ki dobijo ob opravljeni licenci tudi id kartico vodnika!

Po ureditvi birokratskih zadev na policiji je sledila je vec kot uro in pol dolga voznja z lesenim kanujem in motorjem zadaj. Ker je trnutno dezevno obdobje tukaj v Indoneziji so reke narasle, postale hitrejse in zelo blizu prvotno mosljenega izstopa s kanuja smo doziveli nesreco. Nas kanu se je obrnil sredi reke, vse je pristalo v vodi.... Hvala bogu se je to zgodilo na podrocju zaraslim z veliko grmovnja, da je lahko vodnik vso hrano, nahrbtnike in vse obesil na bliznja drevesa, saj so grmi let o vse zadrzali. Sama sem dobrih 10minut prezivela objeta z bliznjim drevesom. Na pomoc sta nam priskocila domacina, ki sta bila ravno v tem casu v okolici. Najprej sta po poti iz vode sprevila moj nahrbtnik, nato se mene. sledilo je mucno obracanje kanuja. Ko je bilo vse konec in vse srecno reseno smo se del poti vozili v dveh kanujih. Ko smo prispeli do mesta, kjer se ponavadi zacne pricetek hoje sta nas nasa resitelja zaqpustiila, mi pa smo pot nadaljevali s kanujem do konca, saj je bilo vse pod vodo. globina vode po moji oceni je ob hisi bila cca 1m).

Tri dni sem prezivela v hisi samana (magic mana, kot je rekel vodnik Korne) Paneja in njegove zene. Sta sterejsi par - oba zelo prijazna. Tekom teh dni sem spoznala se okoliske sosede. Pravtako pa so me tekom teh dni moski popeljali na sprehod po jungli: pokazali kako se poseka sagu tree (iz njega dobijo sagu, ki uporabljajo tako za lastno prehrano kot prehrano kokosi in pujsov) in iz drevesa nabrali bele crve (sama sem seveda morala enega poizkusiti :) - zanimiv okus), posekali se eno drevo z namenom prikaza izdelave materiala za oblacila (iz tega materiala so mi kasneje izdelali modrcek za tradicionalno oblacilo). Z zenami pa smo se odpravile na tradicionalno ribarjenje (no na koncu sem ugotovila do od rib ni bilo ne duha ne sluha, so bili pa potocni rakeci in zaba :)). Pole tega mi je samanova zena iz bananinih listov pripravila se spodnji del oblacila.

Se nekaj o samanstvu in zdravilstvu. Le-to gre iz roda v rod po moski strani, prav tako pa lahko izkuseni in starejsi samani ucijo druge mlajse moske za-to. Kako prepoznati kdo je saman in kdo ne? Tisi tapravi nosijo rdece hlace (ubistvu tekstil ki prekriva njihovo moskost), tisti ki se se ucijo nosijo bele hlace z rdecim pasom. Ostali normalni - ne samani - pa nosijo samo bele hlace. Ko se samani odpravijo na pot, da nekoga ozdravijo oz. mu na kak drug nacin pomagajo, jim njihove zene stojijo ob strani od doma in tako pazijo na daljavo svoje moze.

Vec o njihovem zivljenju na sploh pa ob kaksnem potopisnem predavanju :)

Stroski:
- voznja Padang-Siberut-Padang (nocni trajekt): 300.000 IDR
- osnovna hrana (riz, rezanci, sardine, bonboni, kava, caj, sladkor, voda): 250.000 IDR
- tobak (1 plosca): 45.000 IDR
- cigareti (20 skatlic po 16 cigaret): 250.000 IDR
- plasticni (bata) skorni: 50.000 IDR
- zdravila (antimalariki, tablete proti slabosti): 10.000 IDR
- kanu Siberut-Mentawai - Siberut: 500.000 IDR
- prijava na policiji: 100.000 IDR
- 3 dni za vodenje: 900.000 IDR
- 2 nocitvi: 100.000 IDR
* 1eur = 15.000 - 15.600 IDR

Se kontakt vodnika: Kornelius Sakaliou (+62 8211 7466 7486).

Jungle track, jungle track in Bukit Lawang

Orangutani so legende!

Naj slikepovedo kako je bilo - vcasih bolje opisejo vso zadevo kot bi jo sama :)


Za vse popotnike pa nekaj info:
- obstaja vec razlicnih jungle trackov, prav tako so razlicne tudi cene
- sama sem zaradi pomanjkanja casa izbrala 3-urnega za katerega sem placala 15eur (po preiskovanju je bila ta najbolj ugodna verzija)
- Ce vas zamika in se odpravite na jungle track v Bukit Lawang priporocam, da prespite pri Tomasu in z njim uredite tudi jungle track - sama sem sla z vodnikom Bendyem)  >   +62 81376 330 753
- Obstaja tudi njegova spletna stran - vprasajte strica googla po Tomas jungle track Bukit Lawang

Stroski:
- voznja Medan - Bukit Lawang (mini bus) > 50.000 IDR
- spanje Tomas place v Bukit Lawang > 100.000 IDR
- pivo > 30.000 IDR
- 3urni organgutan-jungle track > 15 eur

Zdej pa se fotke :)