Cyangugu in Nacionalni park Nyungwe

Zivjo!

No.... Nyungweta sva se obe zeloooo veselili! Koncno bova videli simpanze v naravnem okolju!

Prvo razocaranje je bilo ze na samem zacetku - avtobusno karto sva preplacali! Placali sva isto ceno, kot ce bi potovali iz Kigalija v Cyangugu, ne pa iz Huye (btw - ki so ravno na pol poti!). Poleg vsega tega pa sva cakali na avtobus vec kot 45min predolgo in na koncu sva sedele se na pomoznih stolih, pri sebi imele vso opremo (Katarina je imela na kolenih svoj tavelik ruzak!) in da je lahko se huje, polovica avtobusa je bruhala! Res sva si zeleli, da cim prej prispemo v Cyangugu! Edino pozitivno s poti so bilo\i res noro lepi razgledi na ogromne plantaze caja.

Po 4 urah voznje (v turisticnem vodniku pise sicer 3) smo prispeli v mestece ob jezeru Kiwu. Poiskale sva nabizji motel in dobile sobico za 7000 RFr (cirka, 8eur za obe). Ze tako sva bili zmatrani od voznje in pa tudi od kratke noci, ampak se ni bilo konec vseh danasnjih dogodivscin. Zraven najinega motela so imeli zurko - koncert in bili glasni, kot se za koncer spodobi - torej zopet kratka noc.

Zjutraj sva se dopravili v Nacionalni park Nyungwe. Nyungwe je najvecje obmocje visokolezecega dezevnega gozda v vzhodni Afriki (970km2) in obmocje izvirov rek Congo in Modrega Nila. V gozdu je vec kot 1000 vrst rastlin (med njimi so tudi ednemicne orhideje!), 13 vrst primatov (najbolj znani so simpanzi in na tem obmocju jih zivi okoli 500!), 75 vrst sesalcev, vsaj 275 vrst ptic in 120 vrst metuljev. Res ogromna in pomembna bioloska pestrost.

V Nacionalnem parku je mozno narediti vec razlicnih trekingov, in eden od teh je tudi 8urni treking s simpanzi, ki je bil najina ogromna zelja. A kaj ko se nama ni uresnicila! :( Zal sva bili zelo zelo prepozni (na trek se obicajno gre okoli 5ih zjutraj!), tako da sva lahko okoli 10ih  dopoldan izbirali samo med kratkimi progami. In ker sva zelele vsaj malo adrenalina in po vsem tem kar nama je povedal stric Alfonz in nacionalnega muzeja, sva se odlocili za Canopie walk - sprehod po visecem mostu nad dezevnim gozdom. Placali sva 60USD in se skupaj z vodicem odpravili v gozd. Pot mimo mnogih razlicnih rastlinskih vrst (od dreves do orhidej) nas je po cirka 20minutah pripeljala do 3-delnega visecega mostu, ki skupno meti nekje 160m v dolzino. V najdaljsem odseku, ki meri 90 metrov, si nekje 60m nad dezevnim gozdom - res dober obcutek in pa noro lep razgled na Nyungwe!

Po slabi uri raziskovanja (ce temu lahko sploh tako receva) sva se v upanju, da prispeva do najbliznje vasice in dobiva avtobus do Cyangugu, odpravile kar pes. Hodile sva 3 ure, vecinoma navzdol. Koncno sva lahko uporabili najini rumeni palerini, saj je umes nekajkrat dezevalo. Mimo naju so se peljali stevilni avtobusi in tovornjaki, a noben ni ustavil (kot ponavadi to delajo!) - vsi so le pogledovali za dvema norima muzungotoma! :) Na koncu, pa se je ustavil en prijazen stric tovornjakar, ki je bil na poti v Kongo. Gospod Josepf, doma iz okolice Nairobija, je bil napoti ze skraj teden dni - vozil je nek gradbeni material iz Mombase vse do nekega obmejnega mesteca v DRC (vozil se je preko Kenije, Ugande, Ruande). No, sele na voznji sva ugotovili, da bi morali do najbliznje vasice se kar nekaj ur pesaciti.... pot je bila res zelo dolga! Ampak, bravi midve! Sprehod je prav pasal :)

Naslednji dan sva se hotele odpraviti severno ob jezeru Kiwu do Kibuye, a sva baje zamudili en in edini avtobus do mesta! Ja super, In ker sva fleksibilni in svoje plane spreminjava iz dneva v dan, sva rekli, da greva pa v Butare. In spet - MUZUNGU PRICE! Zopet bi morali placati isto, kot ce bi potovali v Kigali in v sekundi dvajset, se je najin plan spet spremenil in odlocili sva se, da ce pa placava toliko, pol greva pa kar do Kigalija :)  Katarina... OR MYBE, HA? :D
No, ne bom povedala, da so me itak spravli v ful slabo voljo in da ce bi m kdo se karkoli reku in omenju muzungute bi verjetno odsel s kaksnimi vidnimi posledicami, saj bi mi poknil film. Ampak dobr... smo ostali mirne krvi in v tocno nacrtovanem casu, 6 ur, prispeli nazaj v Kigali.

Sedaj pa naju caka se samo en dan Ruande, daj morava 28.aprila zapustito to drzavico, tisocerih hribckov, saj nama potece viza.

Pozdravcek, Barbara

Huye (ex Butare) - univerzitetno in kulturno sredisce Ruande

Muraho!

No, pa sva spet prisle do malce hitrejsega interneta in lahko zopet napiseva kaksno stvar za nazaj ter naloziva kaksno fotko :)

Danes teden, natancno 20.04. sva se odpravili na jug Ruande, v bivso prestolnico te drzave - v Huye. V hujah sva preziveli dobra in aktivne 3 dni.
Po velicastnem sprejemu v mestu - dvakrat dez!, sva se odpravili nekaj pojest (tokrat na sporedu Kitaljska restavracija z res zelooo okusno hrano) ter seveda ni slo brez sprehoda in odkrivanja, spoznavanja z najino novo destinacijo. Prijetno, majno mestece.

Naslednji dan je minil v slogu muzejev. Dopoldan sva se odpravili po hribu navzdol, do Nacionalnega muzeja Ruande. Kako so zunaj zadeve porihtane! Kaksen vrt! Res noro. In muzej - noro dober in lonely planet je imel res prav, da je eden najlepsih muzejev v vzhodni Afriki. Predstavitev zivljenja in obicajev Ruandcev, glasbila, posoda, tipicna hiska,.... Res, res vreden ogleda in se zelo nizka vstopnina (1000RFr, kar je malcek vec kot 1eur!). Poleg muzeja je tudi trgovinica, kjer lahko kupis razlicne ruandske izdelke in tukaj sem se naucila, da osel stopi samo enkrat na led (nasla sem noro lepo masko in rekla, eh sj jo bom se kje drugje nasla, lepso in cenejso - evo in se do sedaj nic od tega!). Po ogledu muzejske zbirke, pa sva se oglasili se pri stricu Alfonzu, ki ga je Katarina spoznala v Berlinu na eni od konferenc. Ta stricek je generalni direktor Ruandskih muzejev in je ziva legenda! Priporocil nama je naslenji muzej, ki ga spoh ni opisanega v najini turisticni knjigici, razlozil kaj vse pocnejo, kaj vse se poraja v njegovi glavi - ideje o live muzeju.... Prav tako pa nama je razlozil njegovo dogodivscino iz nacionalnega parka Nyungve, kamor sva se kasneje tudi odpravili.res tak fajni stric, ki je sicer izgubil oba starsa v genocidu, bratov in sester ze ni videl zelooo dolgo BUT HE IS HAPPY!

Popoldan sva se odpravili v muzej ruandske zgodovine v Nyanzo. Tukaj sta dve palaci ruandskih kraljev. Prva je tradicionalna  palaca 1. kralja, zgrajeva in slabe, palme,... in je res ogromna! Poleg ima se dve manjsi hiski, za dekleta in za sinove (na sliki). V kraljevi palaci je zivel kralj s svojo zeno in kjer sta sprejemala obiske. V hiski za dekleta, so shranjevali mleko in v tej hiski so zivela dekleta, ki so bile device. Prav tako je v to hisko lahko prisla kraljica, kjer se je skrila pred ostralimi, da je lahko kadila, saj je v janosti to bilo prepovedano, po vrhu pa je bila to se skrivnost kraljice in dekleta,ki je zivelo v hiski. V hiski fantov, pa so hranili medeno in bananino pivo - logicno kajne? :)
V zidani palaci, kjer je zivel 2. kralj (bil je seveda sin 1.), pa je zgodba drugacna. Velike sobe, napeljana voda po hisi, v kopalnici je bila banja.... Zal ni bilo veliko pohistva, saj so palaco v casu genocida mocno izropali. In ja  - kralj je imel tud 3 avte!

Naslednji dan je bil prav tako aktiven kot prejsnji. Najprej voznja do Gikongoro in genocid memorial centra Murambi. Tako kot v vseh memorial centrih, je bil tudi tukaj tesnoben obcutek. Na prostoru bivse Tehnoloske univerze je bilo umorjeno na stotine ljudi. Cirka 800 posmrtnih ostankov zrtev pa je vidnih v bivsih predavalnicah. Izsusena telesa, posuta z apnom... vonj, ki se zdalec ni prijeten,... na nekaterih telesih vidne ureznine na vratu,... drugod vidno, kako so se zrtve drzale za glavo,...pri nekaterih opazni se lasje in odprta usta (kar vidis lahko kako zrtve klicejo na pomoc!),... spet tretje imajo cisto iznakazene lobanje... Res srhljiv pogled! In prav tako kot ze parkrat prej - fotografij ni! Naj zrtve pocivajo v miru! Vsekakor pa lahko kaksno sliko najdes na internetu, saj stric google ve vse.

Po vrnitvi nazaj v Huye, pa sva se odpravile na severni del mesteca. Odsle sva do katedrale, ki je najvecja v Ruandi in je bila darilo belgijskega kralja. Bil je veliki petek in v katedralo sva prisli ravno v casu mase - tako kot v Sloveniji, so tudi tukaj na veliki petek po 13uri zakrili vse Jezusove podobe. Nato sva se odpravili raziskovat nacionalno univerzo, njen ogromen kampus in najlepsi arubetum (no za arboretum to pise v Lonelyu). Kampus je res ogromen in sva ze gledali, kako bi lahko prisli obe studirat na univerto, na magisterski studij :) , ampak arboretuma ni in ni bilo! Sprehodile sva se cez ogromen gozd, v katerem je bilo vec razlicnih vrst drevja... ampak o rozah (kot si mi predstavljamo arboretum) ni bilo duha ne sluha! No pa so nama zvecer studentje povedali, da je arboretum gozd! :)
Po ogledu celotnega kampusa, pa sva vzele motor in se zopet odpravile na jug, tokrat sva sle pofotkat rizeva polja, ki so tik pred mestom. Res lep pogled! Ampak kaj, ko sva bile glavna atrakcija spet midve, muzungoti - polno otrok in mimo idocih lokalnih prebivalcev. Ampak kar je tukaj za omenit - ne ravno prijetna dogodivscina. Do naju pride fant, stegne roko: Muzungu give me money - i am hunger. I will die!. No, to pa je bil visek vsega! Ok je, ce recejo dej mi denar, ampak da se recejo, da so lacni in da bojo zarad tega umrli! Not to go!

Po fotkanju in vsh danasnjih ogledih, pa sva se odpravili nekaj pojest in na internet. Kasneje pa sva se dobili na pijaci se z dekanom od ene izmed fakultet na univerzi, ki je kasneje poklical se dva predstavnika studentov - Fiono in Hippoliyta. Bil je res super vecer.

Naslednji dan je bil dan odhoda proti Cyangugu, ampak se prej sva odsli na Fakulteto za umetnost in socialne studije, kjer sva se dobili s parimi studenti, s katerimi smo izmenjali studijske izkusnje, zelje,.... Prav tako pa tuki kontakte - nikoli ne ves, koga bos kdaj potreboval :)

No.... pa je spet en daljsi blog napisan.
Lp, Barbara

Kigali - relaxing time

Zivjo!

Ze kar nekaj ca sa se nisva javili... Se vedno se nahajava v glavem mestu Ruande, v Kigaliju.
Ampak v vsem tem casu se je dogajalo bolj malo, saj sva si ga tukaj vzeli res na easy. Najin povprecen dan tukaj zgleda nekako takole: okoli 8.30 je ustaj vojsko, potem sledi zajtrk v centru za zenske iz predela Nyamirambo (kruh z maslov, zeleni caj, pasijonke), popoldan preziviva v centru in se prepuscava gurmanskim uzitkom Evrope (pica, hamburgerji, ledena kava....), pred vecerjo sledi internet in okoli 8ure zvecer pa vecerja ki nama jo pripravi ena od clanic centra za zenske (btw - teta pa zna kuhat!). Po vecerji pa coca cola party v enem od bliznjih barov. Naporni dnevi, an? :D

Sva pa v soboto, 16.aprila odsli tudi ven iz Kigalija. Pot naju je zanesla v dva memorial genocid centra, v Nyamata in Ntarama. Oba centra polna custev in temacnih spominov. Oba centra predstavljata stari, krscanski cerkvi, v katere so se leta 1994 zatekli ljudje, saj so verjeli, da je cerkev sveti kraj tudi za izvajalce genocida, a so se znotili. V obeh cerkvah je bilo na krut nacin obitih vec tisoc ruandskih ljudi. Sprehod po oceh cerkvicah je bil pravlj srhljiv - strelne luknje v strehi, 17let stara kri na stenah, kamor so v vecini metali neobogljene otroke, na kupe oblek vseh zrtev ter nekaj nakita, ki so ga nosile zenske (med njim je bilo kar nekaj molilnikov!).
V Nyamati sva se lahko prehodile po grobnici - najprej skozi steklena vrata, po visokih stopnivah navzdol. Prvo kar sva zagledali so bile krste pokrite z prti v barvah genocida (beli in vijolicni). Potem pa na levo in desno stran ozek hodnik in na vsaki strani le-tega posmrtni ostanki zrtev. Sprehod po tem hodniku je bil res srhljiv! Ko hodis med lobanjami (veliko je bilo poskodoanih s topimi stvarmi!) in kostmi imas filing, kot, da te vse te zrtve nemo opazujejo in prosijo po pomoci. Res nelagoden obcutek! In prav zarad tega in spostovanja do vseh zrtev, ni nastala niti ena fotografija (hvala za razumevanje). Sva pa tudi mnenja, da bi si taksna mnozicna grobisca morali ogledati prav vsi, da se malce zamisli-jo,mo nad svojo zgodovino in dejanji!
V Ntarami pa sva naleteli nanekaksno proslavo ob 17-letnici genocida. V tej cerkvici so prav tako na krute nacine pokoncali na stotine ljudi. Znan je tudi datum dnevnega masakra - 15.april 1994 (zato tudi proslava!). Cerkvica skupaj z ostali objekti je skoraj nedotaknjena. V cerkvi so vidne sledi krvi, oblacila in obutev zrtev, najnujnejse stvari,ki so jih pribezniki prinesli s seboj. Prav tako so vidni ostanki granate, ki so jo morilci vrgli v cerkev, da so prisli do zrtev! V ucilnici je bil viden ogromen madez krvi. In se pred najinim ogledom objektov in med proslavo - neznosen krik in jok iz ucilnice. Jok in vpitje dekleta, ki je najverjetneje podozivljala trenutke kritega zgodovinskega dejanja! obcutek se manj prijeten in ob njem sprasevanje, ali je res prav, da sva dve belki v tem casu na tem kraju (saj so povod za genocid bili krivi prav belci - Belgijci, ki so v casu konionalizacije delali razlike med prebivalstvom)?

V enem izmed popoldnevov sva se sprehodili tudi po predelu, kjer se nahaja Ruandski parlament. Parlament, navzven deluje kot nekaksen hotel, prav tako pa je zelo poskodovan (sledi strlov in verjetno se cega!). Ob tem sva se spolnili na lanska dogajanja okoli studentskega protesta v Ljubljani in metanja granitnih kock v sedez slovenske demokracije - vsekakor je nas parlament zelooo lepo odnesel s tem protestom, saj je bilo poskodovanih le nekaj oken,ki so bila seveda ze naslednji dan menjana. Tukaj pa so sledi na parlamentu ze 17let! V njegovi okolici pa imajo sedez razna ministerstva, organizacije. V tem predelu sva videle tudi premnoge velike hise in razkosne avtomobile, ki dajejo vedeti, da se nahajava na bolj pomembnem predelu Kigalija.

Prav tako sva se en dan odpravile v Hotel des Mille Collines, kjer je v casu genocida manager hotel oskrboval ljudi in jih prijavil kot goste le-tega ter jim s tem omogocil prezivetje. Za vracilo za prezivete goste pa je izvalajcem genocida dobavljal alkohol in macete, s katerimi so izvajali mnozicne masakre. Hotel je prenovljen in res ni sledu o tem, da bi se v zgodovini v njem marsikaj dogajalo. V hotelskem baru sva si privoscile kavico z mlekom (4000RFr= cirka 5eur za dve ogromni kavi in dva mleka!).

V enem izmed popoldnevov je blo potrebno menjati tudi denar, saj sva potrebovali ruanske franke. Menjala sem 200eur in dobila 116.000RFr (vse po 2000RFr). In ko ima clovek menjan denar si lahko provosci tudi kaksen spominek zase ali prijatelje.

Tako. Najin relaxing v Kigaliju gre pocasi h koncu. V sredo oz. cetrtek se odpravljala se bolj na jug, v mesto Butare (Huye), od tam pa sledi pocasno vracanje nazaj proti Keniji in severu.

Pozdravcek, Barbara

OTROCI NAS POTREBUJEJO!

Hojla!

O tejle objavi sva ze razmisljali, a sva si rekli da se pocakava. Delno so pobudo zanjo dali najini starsi, tete, strici, prijatelji, ki zelijo kaksen evro prispevati za otroke, ki naso pomoc potrebujejo....

Ko sva bili v Keniji, sva obiskali sirotisnico in solo KORANDO, ki se nahaja v okolici mesta Kisumu. Ze takrat sva bili odloceni, da se vrneva in po svojih financnih zmoznostih materialno pomagava (nakup zvezkov, pisal, hrane, samponov,...). Toliksno pozitivno energijo, ki sva jo cutili tam, pri teh otrocih in predvsem pri ustanoviteljici nevladne organizacije Korando Dolphine, nisva cutili se nikjer.


Danes pa sva se odlocili, da Korando predstaviva in vas povabiva, da jim tudi vi pomagate! 

Organizacija KORANDO je sestavljena iz dveh sklopov; prvi je SOLA, ki jo obiskuje med 150 in 200 ucencev iz lokalne skupnosti, drugi sklop pa je SIROTISNICA, v kateri zivi 40 otrok. Celotna organizacija ima samo en vir financiranja: pokojnini obeh ustanoviteljev, Dolphine in njenega moza, upokojenega ucitelja.
Korando sta ustanovila, ker sta v roku enega leta sta izgubila oba sinova (imata se 2 polnoletni hceri): eden je zbolel za AIDSom, drugemu so v hrano podtaknili strupeno snov (neko kemikalijo, ki je razjedla njegove notranje organe in bila razlog hitre smrti!), kar je oba mocno prizadelo. Zaznamovana z izgubo sinov se je tako Doplhine pred priblizno 15 leti odlocila, da svojo ljubezen in prakticno celotno zivljenje nameni otrokom, ki bodisi nimajo starsev bodisi imajo samo enega, a ta otroku ne more omogociti solanja.


SOLA
- obiskuje jo med 150 in 200 ucencev (stevilka variira iz dneva v dan);
- solanje je zastonj (brez solnine, ki jih imajo drugace po celotni drzavi!);
- pouk je organiziran od 1. do 8. razreda;
- ucilnice so zelo zelo majhne (najina ocena 3m x 3m), zgrajene iz naravnih materialov (kamen, les, blato) ter pokrite s plocevino;
- ucencem ni treba nositi solske uniforme in cevljev, saj ustanoviteljica ve, da si vecina tega ne more privosciti;
- v sklopu sole dobijo topel obrok, ki je ponavadi tudi razlog, da otroci hodijo v solo - saj je njihov edini dnevni obrok! (obrok je sicer nekaksna juha, zgoscena s kasavo);
- ucitelji dobijo minimalno placilo (70eur mesecno, s tem da so cene zivljenjskih potrebscin v Keniji primerljive s slovenskimi);
- ucbeniki so zastareli, v vecini pa se vsi ucenci ucijo iz enega samega.

SIROTISNICA
- v sirotisnici zivi 40 otrok (vsi so brez starsev, 2 deklici sta okuzeni z virusom HIV);
- sirotisnica ima 2 sobici za dekleta (v sobi je dvonadstropna postelja, na kateri spijo 4 dekleta, 3 spijo na tleh);
- fantje spijo v ucilnici oz. v dnevi sobi, ki podnevi predstavlja zbornico, kjer se ucitelji pripravljajo na predavanja.

STROSKI
- 1eur na dan za enega otroka, ki zivi v sirotisnici, ce bi ta jedel 2 topla obroka, se vsak dan umil in redno hodil v solo (to je cca. 30eur mesecno);
- 2700Ksh oz. priblizno 25eur stanejo potrebne sestavine za dnevni obrok, ki ga dobijo vsi ucenci v soli (juha), ki vec kot 90 odstotkom otrok predstavlja edin dnevni obrok;
- 70eur dobi mesecno vsak ucitelj (imajo jih 10). Place niso redne. Zgodi se tudi, da jim place zaradi pomanjkanja denarja ne morejo dati tudi po 2 ali 3 mesece.

Kljub vsej revscini in skromnem nacinu zivljenja, so otroci zelo veseli. Prav tako so hvalezni za vsako malenkost, ki jo dobijo. Tudi gospa Dolphine je polna optimizma in ljubezni do vseh otrok. Ker je za tamkajsnje razmere precej napredna zenska, ki dobro pozna pravice zensk, ima zacrtano vizijo, kako bodo tudi sami pridobivali dolocena financna sredstva (vzreja rib in gojenje kokosi ter prodajanje na trznici, zlasti pa zasaditev 100.000 hitro rastocih dreves, ki jih bodo lahko po 3-5 letih posekali in prodali kot gradbeni material, obenem pa istocasno zasajali nova).

In se enkrat. Ker sva pri vseh cutili ogromno ljubezen in predanost do dela z otroki, ki so pomoci res potrebni, sva se ze na zacetku odlocili, da se na koncu najine poti vrneva v Korando ter jim po najinih financih zmoznostih (obe sva studentki) materialno pomagava vsaj za nekaj casa. Ta najin namen sva drzali zase vse do danes, saj sva stvari resno hoteli zaceti sele po povratku v Slovenijo, a so povod za danasnjo objavo dali najini starsi, sorodniki in prjatelji, ki bodo darovali nekaj denarja za nakup solskih potrebscin.

Vsi, ki bi zeleli darovati oz. prispevati nekaj denarja za otroke iz Koranda vas prosiva, da naju kontaktirate preko spodnjih e-mailov in telefonov.

KATARINA CVIKL
mail: katarina.cvikl@gmail.com



BARBARA KELHER
mail: barbara.kelher@gmail.com
mobi: 386 40 307 929      


Vsakega evra bova veseli tako midve, predvsem pa otroci, za katere bova iz tega denarja kupile solske ter zivljenjsko potrebne dobrine. V primeru, da se odlocite pomagati otrokom v Korandu, vas bova seveda obvestili, za kaj sva namenjeni denar porabili in kako so to sprejeli v Korandu.

HVALA, KER STE PRIPRAVLJENI POMAGATI!
Katarina in Barbara

Kigali - evropska prestolnica Ruande

Murahoi! Zdravo!

Pa sva prispele v Ruando, dezelo tisocih hribov, kot ji radi pravijo. Drzava je za las vecja od nase preljube Slovenije, ampak stevilo prebivalstva ni za las vecje - okoli 11.miljonov.

Po vseh uradnih zadevah na Ugandski ter Ruandski meji, sva s Katarino vzeli taksi do glavnega mesta Kigali. Od meje do mesta je nekako dobro uro voznje po noro lepi pokrajini - ogromne plantaze zelenega caja, obdelani strmi hribovi, gozdovi,.... Skratka zelena barva kamorkoli pogledas.

Huh... kaj dosti o samih dogodivcinah se ne morem reci. Lahko pa vsekakor navedem dejstva, ki sva jih do sedaj v dveh dneh odkrile in so razlog za moj naslov te objave ;)
- razsvetljava v nocnih urah po celotnem mestu! (ob tem se nama postavlja vprasanje od kod pridobivajo elektricno energijo)
- upostevanje cestnih pravil in rdece luci! (tega v Keniji ni za pricakovati)
- motorji (boda-boda v Ugandi, piki-piki v Keniji) so skuterji in vozniki uporabljajo celade. Vsak voznik lahko pelje samo enega potnika!, le-ta pa si more obvezno nadeti celado! (kaj takega se nisva dozivele). Poleg povedanega pa so se registrirani!
- traffic jama sploh ni! :)
- ureditev celotnega centra Kigalija je nenormalno lepa; ogromno roz, zelenih povrsin ter drevja
- smeti in odpadkov ni! Prav tako so plasticne vrecke in njihova uporaba prepovedani!
- po stenah vseh trgovin je ucitno risal samo en clovek (vsaj zgleda tako), ker so vse poslikave enake in res niso lepe (ni 3D zadev in se otroci bi verjetno lepse dolocene zadeve narisali - o poslikavah jih kenijci in Ugandci presneto prekasajo!)
- poznajo mleko v prahu in ga zelo pogosto uporabljajo za kavo z mlekom- internet je hitrejsi
- ljudje so veseli. Zjutraj naju pozdravljajo z Hey sister! Good morninng! in ne z najbolj tecnimi besedami tega potovanja: Muzungu how are you!
- po 4uri popoldan lahko na ulicah na vsake par 100metrov vidis oborozene vojake, ki strazijo!
- ...verjetno sm se kaj pozabila (mogoce bo pa Katarina se kaj dodala) :)

In se nekaj o denarju... 1eur je vreden cirka 850 ruandskih silingov. Coca cola (0,5l) v gostilni stane 400Rfr, 1,5l vode je 600Rfr.

Ne glede na to, kaj pravijo za Ruando - da je nevarna dezela in se kaj..... Mi2 lahko to se kako zanikava! Pucutiva se zelo varno! Ljudje so super, narava je fenomenalna,...

Pozdravcek iz Kigalija,
Barbara

p.s.: Pa sva zopet dozivele vecje kolicine dezja ;)

GENOCID - NEVER AGAIN!

Ruanda, 6.april 1994

Zgodoviska dejstva:
Ruanda in njena sosednja drzava Burundi sta bili kolionizirani najprej s strani Nemcev in kasneje s strani Belgijcev. Le-ti so delali razlike med obemi eticnimi skupinami v drzavah. Vsak prebivalec je dobil svojo ID iskaznico iz katere je bilo razvidno kateri eticni skupini priprada, Tusi ali Hutu. Pripadnost so dolocevali z merjenjen visine ter obraza. Manjsinski Tusi, ki so bili na visjih ter vodilnih polozajih v takratni drzavi, so bili bolj vosoki in skuhi. Hutu pa so predstavljali vecinsko prebivalstvo ter delovno silo. Ti so bili nizji ter bolj cokati in mocnejsih potez. Razlike med njimi so vidne se danes!

Razlika med njimi je bila eden od glavnih razlogov, zakaj so se zacenjali nemiri  Ruandi ze v zasetku 90ih let. Ekstremnisti eticne skupine Hutu so tako hoteli uniciti vse predstavnike Tusi ter mesane med obema skupinama.
Vendar mnozicni pokoli ljudi so se zaceli dogajati po 6.aprilu 1994, ko je strmoglavilo letalo Ruandskega in Burundskega predsednika.

Genocid - nikoli vec?
Ze po 2.svetovni vojni, v kateri se je izvajal holokavst (genocid nad Judi) je bilo receno NIKOLI VEC. A kaj ko se je v 90ih in pojavil genocid na razlicnih koncih sveta; Balkan, Kambodza in Ruanda!
Genocid je v naprej nacrtovano iztrebljanje raznih eticnih skupin. In v Ruandi so to bili Tusi.
V 3 mesecih (100dneh) je na obmocju celotne Ruande umrlo okoli 1miljion nedolznih ljudi. Ekstremni hutu so jih morili na najbolj krute nacine. Najbolj pogost od teh je bil umoj z macetami!!!
Zenske so bile pred ubitjem velikokrat posiljene, ce so imele sreco so prezivele, a kaj ko so jih posiljevali HIV+ nasilnezi. Genocid je za zabo pustil ogromno otrok sirot, ki so morali poskrbeti za ostale.

Memorial centre Kigali
Center je sestavljen iz dveh sklopov. Prvi je predstavitev Ruande in zivljenja ljudi pred genocidom. Najvecji del pa je posvecen genocigu< razlogih zanj, prikaz fotografij krutih dejanj, predstavitve zgodbv prezivelih,... Drugi del pa predstavljajo grobnice cirka 220.000 zrtev na obmocju Kigalija! Ravno v casu nanjinegpotepa po Ruandi so potekale stevilne prireditve in komemoracije v spomin na masaker iz 90ih. Center si res splaca ogledati, saj je zelo dobra predstavitev stevilnih krutih dejanj, prav tako pa se dotakne vseh, ki ga obiscejo.

Barbara

Kabale in Lake Bunyonyi

Helow!

Muzungu how are you? No, to naju je danes spremljalo celo pot od Lake Bunyonyi pa nazaj do Edirise, kjerje najino zacasno bivalisce.

Ok. Ampak ni se cas za danes. Najprej kaj se je dogajalo vceraj. :) Iz Masake naju je cakalo 5 ur zanimive voznje do Kampale, skozi se bolj zanimivo, pestro, zeleno pokrajino. In se storija dneva - ker imam seveda na ruzaku napisano svoje ime in priimek je to opazila tudi ena od sopotnic na busu za Kabale. In seveda nasla me je na facebooku in me dodala... svasta :) Ampak imam se eno poznanstvo, ce bomo rabile spanje v Kampali.

No, pa sva po 5ih urah voznje prispele v Kabale ter poiskale Ediriso. Edirisa je NGO, ki jo je ustanovil slovenec Miha, ki je seveda porocen z domacinko in imata fletno hcerkico ter sina. V centru Kabale ima Edirisa noro postiman hostle z res noro nizkimi cenami (dormitorij-5000Ush / 1,5eur) in je fenomenalno urejen.

Danes pa sva se po dogodivscinah v tukajsnjih bankah (jst sem potrebovala 100dolarjev in jih niso imeli v 4bankah, v 5 banki kjer so jih pa imeli jih je pa na velko hecala njihova odlicna matematika), odpravili z bodo-bodo do 9km oddaljenega jezera Bunyonyi. Celotno pot so naju pozdravljali otroci z How are you muzungu. No, na koncu sva ugotovile, da pa itak ne vejo kaj govorijo in da verjetno mislijo da to pomeni isto kot zdravo :)
Uglavnem... Jezero s svojo okolico je fenomenalno! Je to ze 3.raj na zemlji? Seveda. Kaj vec o jezeru bo sledilo, ko se vrneva iz Ruande, kajti sva ze naredile booking za 3dnevni canue tracking. In verjamem, da bo noro.

Od jezera proti mestu, pa sva jo ubrali kar pes. Sli sva mimo nogih otrok, mimo domacinov, ki se ukvarjajo s kamnosestvom (na roke tolcejo kamne na manjse dele, prav tako pa v kamnolomu delajo vse na roke ob tem pa jim pomagajo se otroci!!). Srecali sva tudi deklico, ki je hodila namesto po stopalih, po drugi strani nog in le-te imela obrnjene navznoter! Prav tako sva na poti srecali tudi starejsega crnega gospoda z luskavico- kjer se mu koza lusci ima roza kozo.Med potjo pa naju je ujela kratka ploha, ki ni trajala dolgo in tudi mocna ni bila. In zopet sva se cudile o dolgi dezevni dobi, ki je sedaj v tem obmocju Afrike.

Tako. Jutri greva pa v Ruando.
Pozdravcek do naslednjic, Barbara