Tako dolgo sem pricakovala tole pot, da joj.
Vedno sem si zelela med razlicna plemena, spoznati njihovo kulturo in nasplosno vse o tem kako poteka njihov vsakdan. Mentawai tribe je zame tretje pleme, ki sem jih spoznala (prva dva sta bila Massai - Kenija in Batwa - Uganda) in trenutno edino tisto pravo, saj so pustili cudovit vtis. Mentawai ljudje so znano predvsem po svojih tetovazah in po tem da na veliko kadijo tobak in cigarete :)
V mojih zapiskih je nekako takole zapisano: Upam, da se zavedajo kako lepo jim je, ne glede na to, da jih 99% nikoli ni in ne bo zapustilo svoje jungle in odslo iz otoka Siberut. Imajo vse kar potrbujejo - hrano, vodo in MIR, ki nam ga se kako primanjkuje v civilizaciji. Njihovo zivljenje tam dalec stran od ponorelega sveta je umirjeno, brez velikih naporov, zivcnosti,... Zivljenje gre pocasi, glavna je skrb za druzino in dobre odnose med vsemi.
Sama sem z Mentawaicani prezivela 3 super dneve. Vse skrbi od raznih ne prevec dobrih zgodb so izbledele.
Po dobrih 10urah voznje z leseno ladjo iz Padanga smo koncno prispeli na vec kot 150km oddaljen otok Siberut. Moja prva in najvecja skrb je bila kako najti dobrega vodnika, saj me zgodba Mica in njegove punce ni pustila ravnodusne - o tem kako ju je njegov vodnik Levi pustil sredi djungle sama s portirjem.
No moja zgodba je nekoliko drugacna.... Sama sem morala nuujno poiskati ladjo za vrnitev v Padang za cetrtkov vecer oz. petkov dopoldan, saj imam jutri (v soboto) letalo za Lombok. Med preverjanjem razlicnih agencij ob zgodnjih jutranjih urah, je do mene prisel Kornelius, ki se je predstavil kot vodnik za podrocje Mentawai tribe. Nekaj na njem je bilo, da mu je moc zaupati. Sama sem z njim podelila se Micovo zgodbo in povedala, da res nebi zelela imeti kaksne cudne situacije. Zdilala sva se za ceno - 300.000 IDR na dan (okoli 20eur) in ostali stroski (bodo navedeni spodaj). Cakala naju je pot do mesta, saj je bilo potrbno narediti prijavo na policiji, kdo je moju vodnik in za koliko dni greva na podrocje Mentawai triba.
Mogoce dobra informacija za vse, ki se boste morda odpravili na Siberut z zeljo spoznati Mentawaicane - obstaja turisticna organizacija, ki podeljuje licence za lokalne vodnike. Trenutno je licenciranih 30 vodnikov, ki dobijo ob opravljeni licenci tudi id kartico vodnika!
Po ureditvi birokratskih zadev na policiji je sledila je vec kot uro in pol dolga voznja z lesenim kanujem in motorjem zadaj. Ker je trnutno dezevno obdobje tukaj v Indoneziji so reke narasle, postale hitrejse in zelo blizu prvotno mosljenega izstopa s kanuja smo doziveli nesreco. Nas kanu se je obrnil sredi reke, vse je pristalo v vodi.... Hvala bogu se je to zgodilo na podrocju zaraslim z veliko grmovnja, da je lahko vodnik vso hrano, nahrbtnike in vse obesil na bliznja drevesa, saj so grmi let o vse zadrzali. Sama sem dobrih 10minut prezivela objeta z bliznjim drevesom. Na pomoc sta nam priskocila domacina, ki sta bila ravno v tem casu v okolici. Najprej sta po poti iz vode sprevila moj nahrbtnik, nato se mene. sledilo je mucno obracanje kanuja. Ko je bilo vse konec in vse srecno reseno smo se del poti vozili v dveh kanujih. Ko smo prispeli do mesta, kjer se ponavadi zacne pricetek hoje sta nas nasa resitelja zaqpustiila, mi pa smo pot nadaljevali s kanujem do konca, saj je bilo vse pod vodo. globina vode po moji oceni je ob hisi bila cca 1m).
Tri dni sem prezivela v hisi samana (magic mana, kot je rekel vodnik Korne) Paneja in njegove zene. Sta sterejsi par - oba zelo prijazna. Tekom teh dni sem spoznala se okoliske sosede. Pravtako pa so me tekom teh dni moski popeljali na sprehod po jungli: pokazali kako se poseka sagu tree (iz njega dobijo sagu, ki uporabljajo tako za lastno prehrano kot prehrano kokosi in pujsov) in iz drevesa nabrali bele crve (sama sem seveda morala enega poizkusiti :) - zanimiv okus), posekali se eno drevo z namenom prikaza izdelave materiala za oblacila (iz tega materiala so mi kasneje izdelali modrcek za tradicionalno oblacilo). Z zenami pa smo se odpravile na tradicionalno ribarjenje (no na koncu sem ugotovila do od rib ni bilo ne duha ne sluha, so bili pa potocni rakeci in zaba :)). Pole tega mi je samanova zena iz bananinih listov pripravila se spodnji del oblacila.
Se nekaj o samanstvu in zdravilstvu. Le-to gre iz roda v rod po moski strani, prav tako pa lahko izkuseni in starejsi samani ucijo druge mlajse moske za-to. Kako prepoznati kdo je saman in kdo ne? Tisi tapravi nosijo rdece hlace (ubistvu tekstil ki prekriva njihovo moskost), tisti ki se se ucijo nosijo bele hlace z rdecim pasom. Ostali normalni - ne samani - pa nosijo samo bele hlace. Ko se samani odpravijo na pot, da nekoga ozdravijo oz. mu na kak drug nacin pomagajo, jim njihove zene stojijo ob strani od doma in tako pazijo na daljavo svoje moze.
Vec o njihovem zivljenju na sploh pa ob kaksnem potopisnem predavanju :)
Stroski:
- voznja Padang-Siberut-Padang (nocni trajekt): 300.000 IDR
- osnovna hrana (riz, rezanci, sardine, bonboni, kava, caj, sladkor, voda): 250.000 IDR
- tobak (1 plosca): 45.000 IDR
- cigareti (20 skatlic po 16 cigaret): 250.000 IDR
- plasticni (bata) skorni: 50.000 IDR
- zdravila (antimalariki, tablete proti slabosti): 10.000 IDR
- kanu Siberut-Mentawai - Siberut: 500.000 IDR
- prijava na policiji: 100.000 IDR
- 3 dni za vodenje: 900.000 IDR
- 2 nocitvi: 100.000 IDR
* 1eur = 15.000 - 15.600 IDR
Se kontakt vodnika: Kornelius Sakaliou (+62 8211 7466 7486).
Vedno sem si zelela med razlicna plemena, spoznati njihovo kulturo in nasplosno vse o tem kako poteka njihov vsakdan. Mentawai tribe je zame tretje pleme, ki sem jih spoznala (prva dva sta bila Massai - Kenija in Batwa - Uganda) in trenutno edino tisto pravo, saj so pustili cudovit vtis. Mentawai ljudje so znano predvsem po svojih tetovazah in po tem da na veliko kadijo tobak in cigarete :)
V mojih zapiskih je nekako takole zapisano: Upam, da se zavedajo kako lepo jim je, ne glede na to, da jih 99% nikoli ni in ne bo zapustilo svoje jungle in odslo iz otoka Siberut. Imajo vse kar potrbujejo - hrano, vodo in MIR, ki nam ga se kako primanjkuje v civilizaciji. Njihovo zivljenje tam dalec stran od ponorelega sveta je umirjeno, brez velikih naporov, zivcnosti,... Zivljenje gre pocasi, glavna je skrb za druzino in dobre odnose med vsemi.
Sama sem z Mentawaicani prezivela 3 super dneve. Vse skrbi od raznih ne prevec dobrih zgodb so izbledele.
Po dobrih 10urah voznje z leseno ladjo iz Padanga smo koncno prispeli na vec kot 150km oddaljen otok Siberut. Moja prva in najvecja skrb je bila kako najti dobrega vodnika, saj me zgodba Mica in njegove punce ni pustila ravnodusne - o tem kako ju je njegov vodnik Levi pustil sredi djungle sama s portirjem.
No moja zgodba je nekoliko drugacna.... Sama sem morala nuujno poiskati ladjo za vrnitev v Padang za cetrtkov vecer oz. petkov dopoldan, saj imam jutri (v soboto) letalo za Lombok. Med preverjanjem razlicnih agencij ob zgodnjih jutranjih urah, je do mene prisel Kornelius, ki se je predstavil kot vodnik za podrocje Mentawai tribe. Nekaj na njem je bilo, da mu je moc zaupati. Sama sem z njim podelila se Micovo zgodbo in povedala, da res nebi zelela imeti kaksne cudne situacije. Zdilala sva se za ceno - 300.000 IDR na dan (okoli 20eur) in ostali stroski (bodo navedeni spodaj). Cakala naju je pot do mesta, saj je bilo potrbno narediti prijavo na policiji, kdo je moju vodnik in za koliko dni greva na podrocje Mentawai triba.
Mogoce dobra informacija za vse, ki se boste morda odpravili na Siberut z zeljo spoznati Mentawaicane - obstaja turisticna organizacija, ki podeljuje licence za lokalne vodnike. Trenutno je licenciranih 30 vodnikov, ki dobijo ob opravljeni licenci tudi id kartico vodnika!
Po ureditvi birokratskih zadev na policiji je sledila je vec kot uro in pol dolga voznja z lesenim kanujem in motorjem zadaj. Ker je trnutno dezevno obdobje tukaj v Indoneziji so reke narasle, postale hitrejse in zelo blizu prvotno mosljenega izstopa s kanuja smo doziveli nesreco. Nas kanu se je obrnil sredi reke, vse je pristalo v vodi.... Hvala bogu se je to zgodilo na podrocju zaraslim z veliko grmovnja, da je lahko vodnik vso hrano, nahrbtnike in vse obesil na bliznja drevesa, saj so grmi let o vse zadrzali. Sama sem dobrih 10minut prezivela objeta z bliznjim drevesom. Na pomoc sta nam priskocila domacina, ki sta bila ravno v tem casu v okolici. Najprej sta po poti iz vode sprevila moj nahrbtnik, nato se mene. sledilo je mucno obracanje kanuja. Ko je bilo vse konec in vse srecno reseno smo se del poti vozili v dveh kanujih. Ko smo prispeli do mesta, kjer se ponavadi zacne pricetek hoje sta nas nasa resitelja zaqpustiila, mi pa smo pot nadaljevali s kanujem do konca, saj je bilo vse pod vodo. globina vode po moji oceni je ob hisi bila cca 1m).
Tri dni sem prezivela v hisi samana (magic mana, kot je rekel vodnik Korne) Paneja in njegove zene. Sta sterejsi par - oba zelo prijazna. Tekom teh dni sem spoznala se okoliske sosede. Pravtako pa so me tekom teh dni moski popeljali na sprehod po jungli: pokazali kako se poseka sagu tree (iz njega dobijo sagu, ki uporabljajo tako za lastno prehrano kot prehrano kokosi in pujsov) in iz drevesa nabrali bele crve (sama sem seveda morala enega poizkusiti :) - zanimiv okus), posekali se eno drevo z namenom prikaza izdelave materiala za oblacila (iz tega materiala so mi kasneje izdelali modrcek za tradicionalno oblacilo). Z zenami pa smo se odpravile na tradicionalno ribarjenje (no na koncu sem ugotovila do od rib ni bilo ne duha ne sluha, so bili pa potocni rakeci in zaba :)). Pole tega mi je samanova zena iz bananinih listov pripravila se spodnji del oblacila.
Se nekaj o samanstvu in zdravilstvu. Le-to gre iz roda v rod po moski strani, prav tako pa lahko izkuseni in starejsi samani ucijo druge mlajse moske za-to. Kako prepoznati kdo je saman in kdo ne? Tisi tapravi nosijo rdece hlace (ubistvu tekstil ki prekriva njihovo moskost), tisti ki se se ucijo nosijo bele hlace z rdecim pasom. Ostali normalni - ne samani - pa nosijo samo bele hlace. Ko se samani odpravijo na pot, da nekoga ozdravijo oz. mu na kak drug nacin pomagajo, jim njihove zene stojijo ob strani od doma in tako pazijo na daljavo svoje moze.
Vec o njihovem zivljenju na sploh pa ob kaksnem potopisnem predavanju :)
Stroski:
- voznja Padang-Siberut-Padang (nocni trajekt): 300.000 IDR
- osnovna hrana (riz, rezanci, sardine, bonboni, kava, caj, sladkor, voda): 250.000 IDR
- tobak (1 plosca): 45.000 IDR
- cigareti (20 skatlic po 16 cigaret): 250.000 IDR
- plasticni (bata) skorni: 50.000 IDR
- zdravila (antimalariki, tablete proti slabosti): 10.000 IDR
- kanu Siberut-Mentawai - Siberut: 500.000 IDR
- prijava na policiji: 100.000 IDR
- 3 dni za vodenje: 900.000 IDR
- 2 nocitvi: 100.000 IDR
* 1eur = 15.000 - 15.600 IDR
Se kontakt vodnika: Kornelius Sakaliou (+62 8211 7466 7486).
