Četrti dan v Turčiji je bil namenjen žrtvovanju. Moj želodec se je kr prostovoljno brez mojega soglasja javil za prvo resno žrtev in to že navsezgodaj zjutraj!
A kaj sem si mogla - dan sem probala preživet ob turškem čaju (ki zares ublaži in pomirja pri želodčno-črevesnih težavah!!) in rezervnih vrečkah v torbi. In šlo je :)
Dan je bil doooolg kot hudo leto in kot ta objava:)
Za začetek smo si ogledali eno od najbolj poznanih antičnih mest - Efez. Mesto je bilo v svojem razcvetu najbogatejše v tem predelu sveta. Kaj veliko o njemu ne morem zapisati, ker je bilo vse druga tisti dopoldan bolj pomembno kot ogled. A kljub zdravstvenim težavam je nastalo nekaj luštnih fotk in nekaj bežnih zapiskov v moji glavi, kot naprimer:
- 1. ulica na svetu, ki je bila tudi zvečer osvetljena
- trenutno je 30-40% mesta izkopanega;
- glavni sponzor izkopavanja v Efezu je podjetje športne opreme Nike - zaradi kipa Nike, ki je bila boginja zmage (v eni od slik jo boste prepoznali in v njeni obleki našli znamenito Nikovo kljukico);
- rimski teater je lahko sprejel okoli 24.00 obiskovalcev
- mesto je imelo prelepo knjižnico
- med spodnjimi slikami boste našli tudi javne WC-je, kjer so se sklepali najpomembnejši posli :)
Po ogledu Efeza je sledil kratek postanek v mestu Selčuk, kjer smo si ogledali ostanke cerkve Sv. Janeza Evangelista, kjer je tudi njegova grobnica. Malo pod le-to, pa se nahaja še mošeja Isaabey, kjer smo malo več izvedeli o sami islamski religiji.
V popoldnevu smo se odpravili še do hiše Device Marije. Občutke žal ne morem kar tako opisati. Lahko pa rečem, da so na tem prostoru res neke posebne energije. V hiši, kjer je prepovedano fotografiranje od znotraj, naj bi Devica Marija preživela svoje poslednje dni. Na to območje naj bi se preselila po Jezusovi smrti, nekje okoli leta 34. Vsi romarji, ki zaidejo na ta kraj, pa Marijo prosijo tudi za boljše življenje in odpuščanja, kar napišejo na liste, ki jih pustijo na zidu želja.
Dan smo zaključili z obiskom vasi Širince [Širinđe]. Vas je znana po svoji grški arhitekturi, saj so tu do leta 1923 živeli Grki. Po tem letu sta Grčija in Turčija sprejeli sporazum in Turke iz grškega mesta Solun ter Grke iz te vasice preselili v matične države.
V vasi smo preizkusili najrazličnejša domača vina, ki jih tukajšnji prebivalci pripravljajo iz različnega sadja (grozdje, višnje, murve, granatno jabolko). Poleg vina smo poizkusili odlično mediteransko oljčno olje in sirup granatnega jabolka. Bilo je več kot odlično! Po degustaciji je sledilo individualno raziskovanje vasi in seveda šopingiranje na lokalnem bazarju.
