Raki potrdil tezo najboljšega slovenskega team-buildinga

Tokrat nismo bili tako zelo arheološko obarvani - temveč bolj okoljsko :)

Tretji dan smo se želeli peljati z ladjico po reki Dalyan do obale Iztzu, kjer želve odlagajo jajce. No, saj peljali smo se, a ne daleč, saj so ribiči reko zaradi dobrega ulova rib kar zaprli. Kaj pa to, če bataljon turistov na ladjicah čaka za spust zapor :)

Ampak ladjica je bila super! Končno so se sopotniki busa 45 začeli sproščati ob kapljici Raki-ja (tj. janeževo žganje - isto kot Mastika ali Uzo). Zopet še en dokaz, da je alkohol pri slovenskih najboljši team building :) Pa tudi voznik ladjice Fikret je bil čist za žur.

Če že z ladjico nismo prišli do obale Iztzu, nas je pa tja zapeljal avtobus. Obala Iztzu je znana po tem, da želve tukaj odlagajo svoje jajce. Med najbolj znanimi je seveda Caretta-caretta, ki je karinvor (mesojeda) in izleže okoli 100 jajc, tudi do 5x na leto. Ker Turki ne znajo dobro skrbeti tako za arheološka kot naravna okolja, so varstvo narave na tem predelu v roke vzeli Nizozemci.

Po odmoru za kosilo je sledila vožnja skozi pokrajino Mugla, ki nas je navdihovala v vsej svoji lepoti. Največje zanimanje pa je požel predel "posut" z ogromnim kamenjem, ki je svojo obliko dobil zaradi vetrne in vodne erozije.

Myra

Drugi dan je bil namenjen raziskovanju mesteca Myra in njegove okolice.

Za začetek smo si ogledali znamenite grobnice vklesane v steno. Zanje je značilno to, da so jih zapirali sužnji s okroglimi kamnitimi vrati od znotraj. Suženj je po zaprtju spil kačji strup in zaspal poleg svojega gospodarja ob misli, da mora še vedno čuvati nanj. Tako so v večini v grobnicah našli vedno vsaj 2 trupli.

Ob samih grobnicah v Myri je moč videti tudi rimski teater, ob vstopu pa poizkusiti pomlajevalni napitek - sveže iztisnjeni sok granatnega jabolka.

Po ogledu grobnic je sledil ogled cerkve sv. Nikolaja, vsem bolj poznanega kot sv. Miklavža. Sv. Nikolaj je prihajal prav iz mesteca Myra [Mira] iz bogate družine, a mati in oče sta umrla zelo zgodaj, zato je v otroštvu zanj skrbel stric, ki ga je seznanil s s škofom in katoliško vero. 
Sv. Nikolaja oz. Miklavža tako otroci in starejši povezujemo z obdarovanjem, a zelo malo ljudi pozna zgodbo o le-tem. 
Nekoč se dekleta iz revnih družin sorajda  nismo mogla poročiti. Tudi v Miri je bilo za časa sv. Nikolaja tako. V njegovi soseski je stanovala revna družina s tremi hčerami, zato se je Nikolaj odločil priskočiti na pomoč družini in sicer na malo neobičajen način. Prvo leto je v času začetka decembra  skozi okno vrgel vrečo zlata za najstarejšo hči. Enako je storil tudi naslednje leto za drugo hči. A ko je nastopilo tretje leto, je bila v začetku decembra že huda zima in so bila okna na hiši zaprta, a Nikolaj odločen, da tudi tretja hči dobi svojo vrečo zlata. Zato le-to vrže skozi dimnik v hišo. 

Prav od tod zgoraj povedane zgodbe izvira tradicija obdarovanja za časa praznovanja dneva sv. Miklavža - 6. decembra. Prav na ta dan, naj bi tudi sv. Nikolaj preminil. Pokopan je bil v mestecu Myra, kjer je danes postavljena cerkev, v njej pa njegov sarkofag, iz katerega so posmrtne ostanke Italjani odnesli v mesto Bari. Danes je to območje eno od največjih pravoslavnih romarskih središč.

Pozno popoldan je sledil dodatni program - vožnja z ladjico mimo otoka Kekovo in mesteca Simena.
Otok Kekova je nastal zaradi premikanja tektonskih plošč. Nekoč je le-ta bil del celine, s katero se še danes pod morjem tudi povezuje. A otok ni zanimiv samo zaradi premikanja tektonskih plošč, marveč zaradi uničenega, potopljenega  in porušenega mesta. Da je le-ta nekoč bil na tem mestu pričajo premnogi ostanki tako na kopnem kot v vodi - stopnice, ostanki zidov hiš, razbite amfore na morskem dnu.... Mesto pa je bilo posebno zaradi talnega ogrevanja hiš z vročo izvirsko vodo in zaradi kanalizacijskega sistema, ki se je izlival direktno v morje - zato ni nič kaj posebej drastično povedati, zakaj so bolj premožni meščani živeli čisto proti vrhu mesta :)

Mestece Simena, ki leži na celini pa je znano predvsem kot mondeno počitniško mesto za tiste najbolj premožne Turke, saj nočitev v tem mesti ni ravno najbolj poceni - nekje od 1.000€/noč naprej.

O Turčiji in začetek naše poti

Končno je zopet je čas za malo raziskovanja sveta.

Po več kot dveh letih pavze, se letos zopet odpravljam malo na okoli. Saj ne, da med tem časom nisem bila nikjer - a službene poti zame ne predstavljajo ne vem kakšne prevelike avanture, spoznavanja novih dežel in odkrivanja njihovih skritih kotičkov.

Prva letošnja teden dni dolga avantura je bila v Turčiji. Ija, res je bila zame avantura :)

Prvič v življenju sem odšla v tujino na potovanje s turistično agencijo. In ja - moram reči, da je bila izkušnja več kot zanimiva.

Tako kot imajo backpack potovanja pluse in minuse, jih imajo tudi čredna potovanja, kot jim nekateri tudi paravijo. Predvsem je tukaj potrebno veliko in preveč prilagajanja celotni skupini, omejitve postankov in ogledov, ni kaj pa če bi si ogledali tole namesto tega in predvsem je potrebno imeti glavo odprto za vse koristne informacije, ki jih pove vodnik. Pa še kaj bi se našlo ;)

No pa gremo k Turčiji - je že čas, an? :)

Wikipedija na kratko o tej državi pove nekako takole: "Republika Turčija je obmorska država z ozemljem v Evropi kot Aziji. Anatolski polotok med Črnim in Sredozemskim morjem tvori osrčje države. Turčija na vzhodu meji na Gruzijo, Armenijo, Azerbajdžan in Iran, na jugu na Irak in Sirijo, ter na zahodu na Egejsko morje in otoke v njem ter na Grčijo in Bolgarijo. Po štetju v letu 2008 ima Turčija 71,5 milijonov prebivalcev. Gostota naseljenosti je 92 oseb/km2, delež mestnega prebivalstva je 75%. Glavno mesto je Ankara, največje mesto pa Istanbul.

Turki govorijo turški jezik, ki spada v ugrofinsko jezikovno skupino. Njihova denarna valuta je turška lira - TRY (1 € je okoli 2,7 TRY). V Turčiji se vse vrti okoli trgovine in poslovanja, zato nič kaj čudnega, da je država v zadnjih desetih letih doživela gospodarskih razcvet. 

Turčija ima zelo bogato zgodovino - je muzej na prostem. Tukaj najdemo največjo gostoto in vsebino tako Antičnih kot Rimskih najdišč (več kot v Grčiji in Italiji skupaj).

Naša pot po Turčiji je potekala dober teden dni po območju pokrajine Likije. S čarterskim letom iz Zagreba smo pristali direktno v enem od naj turističnih krajev v državi, v Antalyi.

Po pristanku in vseh letaliških obveznostih (Slovenci ne potrebujemo vize za vstop v državo za obisk do 90 dni), so nas pred vkrcanjem na avtobuse pričakali naši turistični vodniki. Ija - več jih je bilo - saj smo tudi mi prihajali iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Estonije. Več nas je ceneje je, al kako že gre pri črednem turizmu ;)

Skupaj z novima prijateljicama Alenko in Danico, ki sem si ju prisvojila kot mame, sem se poveselila ob dejstvu, da smo na naš bus št. 45 dobili luštnega in zgovornega vodnika Dejana, ki je bil noro super dober vodnik - v vseh pogledih - tako, da če bo kdo kdaj potoval z Nikalom po Turčiji, ga toplo priporočam ;)

Za pričetek našega potovanja smo si ogledali reko Duden in njene slapove  Karpuz Kaldiran. Reka je znana tudi kot reka lubenic, saj le-te v njihovi sezon v reki na polno hladijo. Včasih katero reka ponese tudi vse do morja, kamor se izliva v obliki slapov.

Prvo noč smo prespali v hotelu Karmir, kjer smo kasneje prenočili še zadnja dva večera. Sobica je bila več kot odlična in tako super povod v odkrivanje turških hotelov s 4 in 5 zvezdicami.

Dežela sira in mlinov na veter

Kaj veliko o Nizozemski ne bom govorila. Pot me je zanesla malo gor, na oddih. Na zaslužene 11 dnevne počitnice. Sama. Bilo je zanimivo, malo drugačno in lepo. Verjetno se kdaj še vrnem.. obiskati prijatelje v Leidnu, poslikat tulipane in ogledat UNESCOvo zapuščino. Vsekakor se bo še kaj našlo.

Za lep spomin pa izbor najlepših....
Uživajte! ;)