JINJA

Zivjo Slovenija!

In prisel je cas, ko sva se premaknile v Ugando. Prehod meje je potekal kot po maslu, ce odstejeva najbolj pocasnega strica na ugandski strani, ki nama je porihtal vizo.

Pot iz Kisumu v Jinjo je trajala circa 5 ur, katere sva v vecini prespale. No, umes naju je zbudila pravcata nevihta, ki pa seveda ni trajala dolgo. Kot pravijo tukaj ljudje, nikoli ne ves, kdaj bo dezevalo v casu dezevne dobe - ko pa dezuje, dezuje mocno in je hitro konec.

V Jinji sva sli iz busa, ki je svojo pot nadaljeval v glavno mesto Ugande, v Kampalo. Odvrgli so naju na eni od vstopnih cest v samo mesto, kjer naju je pobral najin gostitelj Michael. Michael zivi skupaj z zeno in 4 otroci na hribu, ki ima noro lep pogled na jezero Viktorija. Skupaj z zeno sta ustanovila organizacijo, ki pomaga pri solanju in vzgoji otrok s ceste, otrok iz kmetij in sirotam.

Mihael naju je zapeljal do banke, kjer sva lahko na ATMju dvignale Uganske silinge, 1eur je cirka 3000ugandskih silingov. Sledil je nakup vecerje in spoznavanje druzine. 

Danes zjuraj pa je naju cakalo odkrivanje Jinje in okolice. Ogledali sva si izir Belega Nila, sledil pa je se ogled Bujagali slapov. Po ogledu se je blo treba osvezit ob ugandskem pivu in pa pojest in poizkusit kaksen nov tropski sadez. Tokrat je padel na vrsto JACK FRUIT, ki je po okusu podoben banani, po izgledu pa hm....kot dinozavrova jajca. Od danasnjih ogledov sva se vsaka za 1eur peljali do centra mesta z BODA-BODA (motor) kjer je sledil prvi babji shopping :) . Seveda sva morale nabaviti vsaka svojo torbico in pa  ogrlico. Po shoppingu pa zopet voznja do najine druzine. 

Jutri se odpravljava v Kampalo, kjer ostajava samo 1 dan in potem greva raziskovat Sese Islands.

 

Lepo bodite,

Barbara