Kigali - relaxing time

Zivjo!

Ze kar nekaj ca sa se nisva javili... Se vedno se nahajava v glavem mestu Ruande, v Kigaliju.
Ampak v vsem tem casu se je dogajalo bolj malo, saj sva si ga tukaj vzeli res na easy. Najin povprecen dan tukaj zgleda nekako takole: okoli 8.30 je ustaj vojsko, potem sledi zajtrk v centru za zenske iz predela Nyamirambo (kruh z maslov, zeleni caj, pasijonke), popoldan preziviva v centru in se prepuscava gurmanskim uzitkom Evrope (pica, hamburgerji, ledena kava....), pred vecerjo sledi internet in okoli 8ure zvecer pa vecerja ki nama jo pripravi ena od clanic centra za zenske (btw - teta pa zna kuhat!). Po vecerji pa coca cola party v enem od bliznjih barov. Naporni dnevi, an? :D

Sva pa v soboto, 16.aprila odsli tudi ven iz Kigalija. Pot naju je zanesla v dva memorial genocid centra, v Nyamata in Ntarama. Oba centra polna custev in temacnih spominov. Oba centra predstavljata stari, krscanski cerkvi, v katere so se leta 1994 zatekli ljudje, saj so verjeli, da je cerkev sveti kraj tudi za izvajalce genocida, a so se znotili. V obeh cerkvah je bilo na krut nacin obitih vec tisoc ruandskih ljudi. Sprehod po oceh cerkvicah je bil pravlj srhljiv - strelne luknje v strehi, 17let stara kri na stenah, kamor so v vecini metali neobogljene otroke, na kupe oblek vseh zrtev ter nekaj nakita, ki so ga nosile zenske (med njim je bilo kar nekaj molilnikov!).
V Nyamati sva se lahko prehodile po grobnici - najprej skozi steklena vrata, po visokih stopnivah navzdol. Prvo kar sva zagledali so bile krste pokrite z prti v barvah genocida (beli in vijolicni). Potem pa na levo in desno stran ozek hodnik in na vsaki strani le-tega posmrtni ostanki zrtev. Sprehod po tem hodniku je bil res srhljiv! Ko hodis med lobanjami (veliko je bilo poskodoanih s topimi stvarmi!) in kostmi imas filing, kot, da te vse te zrtve nemo opazujejo in prosijo po pomoci. Res nelagoden obcutek! In prav zarad tega in spostovanja do vseh zrtev, ni nastala niti ena fotografija (hvala za razumevanje). Sva pa tudi mnenja, da bi si taksna mnozicna grobisca morali ogledati prav vsi, da se malce zamisli-jo,mo nad svojo zgodovino in dejanji!
V Ntarami pa sva naleteli nanekaksno proslavo ob 17-letnici genocida. V tej cerkvici so prav tako na krute nacine pokoncali na stotine ljudi. Znan je tudi datum dnevnega masakra - 15.april 1994 (zato tudi proslava!). Cerkvica skupaj z ostali objekti je skoraj nedotaknjena. V cerkvi so vidne sledi krvi, oblacila in obutev zrtev, najnujnejse stvari,ki so jih pribezniki prinesli s seboj. Prav tako so vidni ostanki granate, ki so jo morilci vrgli v cerkev, da so prisli do zrtev! V ucilnici je bil viden ogromen madez krvi. In se pred najinim ogledom objektov in med proslavo - neznosen krik in jok iz ucilnice. Jok in vpitje dekleta, ki je najverjetneje podozivljala trenutke kritega zgodovinskega dejanja! obcutek se manj prijeten in ob njem sprasevanje, ali je res prav, da sva dve belki v tem casu na tem kraju (saj so povod za genocid bili krivi prav belci - Belgijci, ki so v casu konionalizacije delali razlike med prebivalstvom)?

V enem izmed popoldnevov sva se sprehodili tudi po predelu, kjer se nahaja Ruandski parlament. Parlament, navzven deluje kot nekaksen hotel, prav tako pa je zelo poskodovan (sledi strlov in verjetno se cega!). Ob tem sva se spolnili na lanska dogajanja okoli studentskega protesta v Ljubljani in metanja granitnih kock v sedez slovenske demokracije - vsekakor je nas parlament zelooo lepo odnesel s tem protestom, saj je bilo poskodovanih le nekaj oken,ki so bila seveda ze naslednji dan menjana. Tukaj pa so sledi na parlamentu ze 17let! V njegovi okolici pa imajo sedez razna ministerstva, organizacije. V tem predelu sva videle tudi premnoge velike hise in razkosne avtomobile, ki dajejo vedeti, da se nahajava na bolj pomembnem predelu Kigalija.

Prav tako sva se en dan odpravile v Hotel des Mille Collines, kjer je v casu genocida manager hotel oskrboval ljudi in jih prijavil kot goste le-tega ter jim s tem omogocil prezivetje. Za vracilo za prezivete goste pa je izvalajcem genocida dobavljal alkohol in macete, s katerimi so izvajali mnozicne masakre. Hotel je prenovljen in res ni sledu o tem, da bi se v zgodovini v njem marsikaj dogajalo. V hotelskem baru sva si privoscile kavico z mlekom (4000RFr= cirka 5eur za dve ogromni kavi in dva mleka!).

V enem izmed popoldnevov je blo potrebno menjati tudi denar, saj sva potrebovali ruanske franke. Menjala sem 200eur in dobila 116.000RFr (vse po 2000RFr). In ko ima clovek menjan denar si lahko provosci tudi kaksen spominek zase ali prijatelje.

Tako. Najin relaxing v Kigaliju gre pocasi h koncu. V sredo oz. cetrtek se odpravljala se bolj na jug, v mesto Butare (Huye), od tam pa sledi pocasno vracanje nazaj proti Keniji in severu.

Pozdravcek, Barbara