Ssese islands in Masaka

In se en dolg za nazaj :)

V Entebbah sva se prebudili v dezevno jutro. Koncno sva dozivele pravo dezevno dobo!! Cel vecer je lilo kot iz skafa, grmelo ko noro, pihalo... To je to! Prvikrat do sedaj, prava dezevna doba!
A problemi so se zaceli... V planu sva imeli odhod na Ssese islands, a kaj ko je ob 10ih zjutraj se dezevalo in ni nitimalo kazalo, da se bo zjasnilo. A sva si rekli OK, pocakajva do 11ih in bova videli kako in kaj. In res - v dobri uri se je vreme cisto spremenilo, kot da nikoli ni dezevalo!

Torej, odpravili sva se proti pristaniscu v blizini Entebb, kjer sva se napakirali na trajekt, ki je rabil nekako 3ure in pol, da smo prispeli na otokBuggaia. Med potjo sva spoznali kuharja iz Hornbill campa, ki je res naredil promocijo enega od bolj ugodnejsih prostorov za bivanje na otoku. In seveda naju je preprical :)

Po prispetju na otok je sledilo spoznavanje najinega kampa, katerega je ustanovil neki Nemec, ki je pravi frik boy ampak ful vredu. Po nastanitvi v sobo, sva se odpravili raziskovat bele pescene plaze in seveda je bilo potrebno pofotkat tudi soncni zahod. Po super vegi vecerji pa je sledilo druzenje ob ognju.

Naslednji dan je bil v znamenju odkrivanja otoka. Dopoldan sprehod do mesta Kalangala, ki lezi na hribu nad vsemi precudovitimi plazami Viktorijinega jezera. V vasi sva si koncno kupili ANANAS!, ki sva ga pojedli za kosilo. MMMmmmmm - kako noro dober okus! Takega v Sloveniji pac ne dobis! In ker je vsaka pojedla polovico ananasa, je bila doza vitaminov vsekakor velika (posledice je obcutil predvsem moj jezik in unicene borboncice). Po kratki pavzi, pa sva se skupaj se z dvema nemcema odpravili na RAIN FOREST WALK in sprehod po bliznji ribiski vasici. Tale gozdni sprehod so predvsem zaznamovale mravlje, ki so nas grizle oz. pikale kjerkoli je bilo to le mozno! Sprehod je bil res zanimiv. Zvecer pa ze znani rituali - vecerja in druzenje ob ognju.

Naslednji dan, 10.4. je bil dan odhoda iz otoka. Predvsem je nama je bilo vroce ob dolgi poti po otoku. No ja, vse prezivimo. Peljali smo se mimo plantaze palm, ki so nadomestile dezevni gozd, ki ga iz dneva v dan izsekujejo. Rez zalostno za pogledat. Pred vstopom na trajek, pa so nama druzbo delali vaski otroci, ki so spoznavali fotoaparat, najine lase, se gledali v Katarininih ocalih...45minutna voznja s trajekto je pa ubijala - zelo malo prostora za potnike, slabo nama je bilo zarad konkretnega premikanja trajekta, ampak tudi to sva preziveli. Po prihodu na celino, pa naju je cakalo usidranje v hostlu v Masaki in kosilo s coca colo za picle 3eur! Po poznem kosilu pa se sprehod po ulicah in ogledovanje prekrasnih, barvnih oblek. No ja, pa jo le imam = dolgo, ROZA! obleko :) Mama, a mi verjames?

Ekola... moji dolgi so za mano.
Pozdravcek iz Kabale, Barbara