Muzungu how are you? No, to naju je danes spremljalo celo pot od Lake Bunyonyi pa nazaj do Edirise, kjerje najino zacasno bivalisce.
Ok. Ampak ni se cas za danes. Najprej kaj se je dogajalo vceraj. :) Iz Masake naju je cakalo 5 ur zanimive voznje do Kampale, skozi se bolj zanimivo, pestro, zeleno pokrajino. In se storija dneva - ker imam seveda na ruzaku napisano svoje ime in priimek je to opazila tudi ena od sopotnic na busu za Kabale. In seveda nasla me je na facebooku in me dodala... svasta :) Ampak imam se eno poznanstvo, ce bomo rabile spanje v Kampali.
No, pa sva po 5ih urah voznje prispele v Kabale ter poiskale Ediriso. Edirisa je NGO, ki jo je ustanovil slovenec Miha, ki je seveda porocen z domacinko in imata fletno hcerkico ter sina. V centru Kabale ima Edirisa noro postiman hostle z res noro nizkimi cenami (dormitorij-5000Ush / 1,5eur) in je fenomenalno urejen.
Danes pa sva se po dogodivscinah v tukajsnjih bankah (jst sem potrebovala 100dolarjev in jih niso imeli v 4bankah, v 5 banki kjer so jih pa imeli jih je pa na velko hecala njihova odlicna matematika), odpravili z bodo-bodo do 9km oddaljenega jezera Bunyonyi. Celotno pot so naju pozdravljali otroci z How are you muzungu. No, na koncu sva ugotovile, da pa itak ne vejo kaj govorijo in da verjetno mislijo da to pomeni isto kot zdravo :)
Uglavnem... Jezero s svojo okolico je fenomenalno! Je to ze 3.raj na zemlji? Seveda. Kaj vec o jezeru bo sledilo, ko se vrneva iz Ruande, kajti sva ze naredile booking za 3dnevni canue tracking. In verjamem, da bo noro.
Od jezera proti mestu, pa sva jo ubrali kar pes. Sli sva mimo nogih otrok, mimo domacinov, ki se ukvarjajo s kamnosestvom (na roke tolcejo kamne na manjse dele, prav tako pa v kamnolomu delajo vse na roke ob tem pa jim pomagajo se otroci!!). Srecali sva tudi deklico, ki je hodila namesto po stopalih, po drugi strani nog in le-te imela obrnjene navznoter! Prav tako sva na poti srecali tudi starejsega crnega gospoda z luskavico- kjer se mu koza lusci ima roza kozo.Med potjo pa naju je ujela kratka ploha, ki ni trajala dolgo in tudi mocna ni bila. In zopet sva se cudile o dolgi dezevni dobi, ki je sedaj v tem obmocju Afrike.
Tako. Jutri greva pa v Ruando.
Pozdravcek do naslednjic, Barbara
Ni komentarjev:
Objavite komentar