Drugi dan je bil namenjen raziskovanju mesteca Myra in njegove okolice.
Za začetek smo si ogledali znamenite grobnice vklesane v steno. Zanje je značilno to, da so jih zapirali sužnji s okroglimi kamnitimi vrati od znotraj. Suženj je po zaprtju spil kačji strup in zaspal poleg svojega gospodarja ob misli, da mora še vedno čuvati nanj. Tako so v večini v grobnicah našli vedno vsaj 2 trupli.
Ob samih grobnicah v Myri je moč videti tudi rimski teater, ob vstopu pa poizkusiti pomlajevalni napitek - sveže iztisnjeni sok granatnega jabolka.
Po ogledu grobnic je sledil ogled cerkve sv. Nikolaja, vsem bolj poznanega kot sv. Miklavža. Sv. Nikolaj je prihajal prav iz mesteca Myra [Mira] iz bogate družine, a mati in oče sta umrla zelo zgodaj, zato je v otroštvu zanj skrbel stric, ki ga je seznanil s s škofom in katoliško vero.
Sv. Nikolaja oz. Miklavža tako otroci in starejši povezujemo z obdarovanjem, a zelo malo ljudi pozna zgodbo o le-tem.
Nekoč se dekleta iz revnih družin sorajda nismo mogla poročiti. Tudi v Miri je bilo za časa sv. Nikolaja tako. V njegovi soseski je stanovala revna družina s tremi hčerami, zato se je Nikolaj odločil priskočiti na pomoč družini in sicer na malo neobičajen način. Prvo leto je v času začetka decembra skozi okno vrgel vrečo zlata za najstarejšo hči. Enako je storil tudi naslednje leto za drugo hči. A ko je nastopilo tretje leto, je bila v začetku decembra že huda zima in so bila okna na hiši zaprta, a Nikolaj odločen, da tudi tretja hči dobi svojo vrečo zlata. Zato le-to vrže skozi dimnik v hišo.
Prav od tod zgoraj povedane zgodbe izvira tradicija obdarovanja za časa praznovanja dneva sv. Miklavža - 6. decembra. Prav na ta dan, naj bi tudi sv. Nikolaj preminil. Pokopan je bil v mestecu Myra, kjer je danes postavljena cerkev, v njej pa njegov sarkofag, iz katerega so posmrtne ostanke Italjani odnesli v mesto Bari. Danes je to območje eno od največjih pravoslavnih romarskih središč.
Pozno popoldan je sledil dodatni program - vožnja z ladjico mimo otoka Kekovo in mesteca Simena.
Otok Kekova je nastal zaradi premikanja tektonskih plošč. Nekoč je le-ta bil del celine, s katero se še danes pod morjem tudi povezuje. A otok ni zanimiv samo zaradi premikanja tektonskih plošč, marveč zaradi uničenega, potopljenega in porušenega mesta. Da je le-ta nekoč bil na tem mestu pričajo premnogi ostanki tako na kopnem kot v vodi - stopnice, ostanki zidov hiš, razbite amfore na morskem dnu.... Mesto pa je bilo posebno zaradi talnega ogrevanja hiš z vročo izvirsko vodo in zaradi kanalizacijskega sistema, ki se je izlival direktno v morje - zato ni nič kaj posebej drastično povedati, zakaj so bolj premožni meščani živeli čisto proti vrhu mesta :)
Mestece Simena, ki leži na celini pa je znano predvsem kot mondeno počitniško mesto za tiste najbolj premožne Turke, saj nočitev v tem mesti ni ravno najbolj poceni - nekje od 1.000€/noč naprej.
Za začetek smo si ogledali znamenite grobnice vklesane v steno. Zanje je značilno to, da so jih zapirali sužnji s okroglimi kamnitimi vrati od znotraj. Suženj je po zaprtju spil kačji strup in zaspal poleg svojega gospodarja ob misli, da mora še vedno čuvati nanj. Tako so v večini v grobnicah našli vedno vsaj 2 trupli.
Ob samih grobnicah v Myri je moč videti tudi rimski teater, ob vstopu pa poizkusiti pomlajevalni napitek - sveže iztisnjeni sok granatnega jabolka.
Po ogledu grobnic je sledil ogled cerkve sv. Nikolaja, vsem bolj poznanega kot sv. Miklavža. Sv. Nikolaj je prihajal prav iz mesteca Myra [Mira] iz bogate družine, a mati in oče sta umrla zelo zgodaj, zato je v otroštvu zanj skrbel stric, ki ga je seznanil s s škofom in katoliško vero.
Sv. Nikolaja oz. Miklavža tako otroci in starejši povezujemo z obdarovanjem, a zelo malo ljudi pozna zgodbo o le-tem.
Nekoč se dekleta iz revnih družin sorajda nismo mogla poročiti. Tudi v Miri je bilo za časa sv. Nikolaja tako. V njegovi soseski je stanovala revna družina s tremi hčerami, zato se je Nikolaj odločil priskočiti na pomoč družini in sicer na malo neobičajen način. Prvo leto je v času začetka decembra skozi okno vrgel vrečo zlata za najstarejšo hči. Enako je storil tudi naslednje leto za drugo hči. A ko je nastopilo tretje leto, je bila v začetku decembra že huda zima in so bila okna na hiši zaprta, a Nikolaj odločen, da tudi tretja hči dobi svojo vrečo zlata. Zato le-to vrže skozi dimnik v hišo.
Prav od tod zgoraj povedane zgodbe izvira tradicija obdarovanja za časa praznovanja dneva sv. Miklavža - 6. decembra. Prav na ta dan, naj bi tudi sv. Nikolaj preminil. Pokopan je bil v mestecu Myra, kjer je danes postavljena cerkev, v njej pa njegov sarkofag, iz katerega so posmrtne ostanke Italjani odnesli v mesto Bari. Danes je to območje eno od največjih pravoslavnih romarskih središč.
Pozno popoldan je sledil dodatni program - vožnja z ladjico mimo otoka Kekovo in mesteca Simena.
Otok Kekova je nastal zaradi premikanja tektonskih plošč. Nekoč je le-ta bil del celine, s katero se še danes pod morjem tudi povezuje. A otok ni zanimiv samo zaradi premikanja tektonskih plošč, marveč zaradi uničenega, potopljenega in porušenega mesta. Da je le-ta nekoč bil na tem mestu pričajo premnogi ostanki tako na kopnem kot v vodi - stopnice, ostanki zidov hiš, razbite amfore na morskem dnu.... Mesto pa je bilo posebno zaradi talnega ogrevanja hiš z vročo izvirsko vodo in zaradi kanalizacijskega sistema, ki se je izlival direktno v morje - zato ni nič kaj posebej drastično povedati, zakaj so bolj premožni meščani živeli čisto proti vrhu mesta :)
Mestece Simena, ki leži na celini pa je znano predvsem kot mondeno počitniško mesto za tiste najbolj premožne Turke, saj nočitev v tem mesti ni ravno najbolj poceni - nekje od 1.000€/noč naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar